(POGLED) Uber in pravne praznine

Pri vprašanju Uberja v prvi vrsti ne vidim digitalizacije, ker ni nobenega razloga, da se ne bi bolj digitalizirale obstoječe taksi službe. Osrednje vprašanje je poslovni model. Uber je poleg Airbnb eden najbolj znanih primerov storitev sodelovalnega gospodarstva na svetu in predmet preučevanja raziskovalcev z različnih področij, prav tako pa tudi udeleženec sodnih postopkov v vse večjem številu držav, kjer Uber zastopa enotno stališče o svojem pravnem statusu: nismo taksi podjetje, ampak tehnološko podjetje.

To stališče je v več zadevah zavrnilo Sodišče EU. V zadevi Uber Spain (C-434/15) generalni pravobranilec denimo navaja, da Uber nadzira ekonomsko pomembne dejavnike storitve mestnega prevoza, ki se ponuja v okviru te platforme. Uber namreč voznikom določa predhodne pogoje za začetek in nadaljevanje opravljanja dejavnosti; finančno nagradi voznike, ki opravijo veliko število prevozov; izvaja nadzor – čeprav posredno – kakovosti dela voznikov, na podlagi katerega je mogoča tudi izključitev iz platforme, in določa dejansko ceno storitve. Vse te lastnosti po oceni Sodišča EU izključujejo, da bi bilo Uber mogoče šteti za preprostega posrednika med vozniki in potniki. Poleg tega je v okviru mešane storitve, ki jo ponuja platforma Uber, ponudba prevoza (torej storitve, ki se ne zagotavlja elektronsko) nedvomno glavna ponudba, ki tej storitvi daje gospodarski smisel. S stališčem, da je transport glavna storitev, ki daje transakciji ekonomski pomen, je Sodišče EU odstopilo od predhodnega stališča Evropske komisije, ki je v agendi za sodelovalno gospodarstvo štela za enega osrednjih vidikov za presojo narave storitev poslovnih modelov sodelovalnega gospodarstva lastništvo nad ključnimi sredstvi, v tem primeru vozili.

V zadevi Aslam in Ors proti Uberju, delovnopravni zadevi na sodišču v Londonu, je Uber trdil, da je zgolj platforma in ne delodajalec svojim voznikom, a sodnik Snelson je precej ostro zaključil, da je ideja, da ni Uber v Londonu nič drugega kot mozaik 30.000 malih podjetnikov, ki jih povezuje skupna "platforma", naravnost smešna. Pri tem se je skliceval na ameriško zadevo (O'Connor proti Uberju), kjer je sodišče izpostavilo, da se je Uber prvotno imenoval UberCab, dokler ga oblasti v San Franciscu niso prisilile v umik drugega dela imena. Posledično je sodnik Chen zavzel podobno stališče kot generalni pravobranilec Szpunar v zadevi Uber Spain, to je, da "Uber ni nič bolj tehnološko podjetje od Yellow Caba, ki uporablja CB radijske postaje za odpošiljanje taksijev, od podjetja John Deere, ki uporablja računalnike in robote za proizvodnjo kosilnic, ali od podjetja Domino Sugar, ki uporablja tehnologijo za sodobne tehnike namakanja pri vzgoji sladkornega trsa. Zelo malo podjetij (če sploh katero) ni tehnoloških, če se osredotočimo na to, kako ustvarjajo in prodajajo svoje proizvode. Če pa se osredotočimo na bistvo tega, kaj podjetje dejansko počne (denimo prodaja vožnje s taksijem, kosilnice ali sladkor), je jasno, da je Uber zagotovo transportno podjetje, čeprav bolj tehnološko sofisticirano."

Sodna praksa, ki obstaja, je tako bolj ali manj poenotena glede tega, da Uber in podobni poslovni modeli morajo spoštovati sprejeto delovnopravno, davčno in drugo zakonodajo. Da torej niso "zgolj aplikacije", ki z realnim svetom nimajo nič skupnega. A trajalo bo še leta, preden se bodo vse pravne praznine v zvezi s tem razjasnile in odpravile. Problematika je namreč zelo daljnosežna, saj skoraj ni področja, na katero tega poslovnega modela ne bi bilo mogoče prenesti.

Diskusije o uvedbi Uberja v Slovenijo bi morali predvsem izkoristiti za razmislek, kaj od poslovnega modela Uberja – poleg nižje cene na račun slabše socialne varnosti voznikov – je potrošnikom prijazno in zakaj klasična taksi podjetja tega ne morejo ponuditi, obenem pa se odločiti, ali bi tudi na drugih poslovnih področjih sprejeli model najemanja delovne sile na osnovi aplikacije. Kaj, če bi trgovsko podjetje vsako jutro "poklikalo" kandidate za delo v trgovini na osnovi čakajočih v vrsti za najem v neki spletni aplikaciji, brez vsake gotovosti, ali bodo najeti tudi naslednji dan ali kako bodo preživeli, če zbolijo in za delo ne bi bili sposobni? V času epidemije so izpostavljeni dostavljavci hrane, ki dostavljajo hrano preko podobnih aplikacij, ki povezujejo restavracije in naročnike hrane. Italijansko sodišče je tovrstnim aplikacijam naložilo visoke denarne kazni, ker dostavljavcem niso zagotavljale pravic iz delovnega prava. Kje je na tem področju Slovenija? Če bi bili dostavljavci hrane preko aplikacije zaščiteni in bi se jim zagotavljala dostojno mesto in čas za malico, se najbrž ne bi zgodil odmevni primer kaznovanega dostavljavca, ki je malical na ulici, ker druge možnosti ni bilo, na ulici pa si maske ne bi smel sneti. Ključno se mi zdi, da se glede podpore novim poslovnim modelom vprašamo, ali bi jih sprejeli tudi na našem področju dela. Pogosto je namreč tako, da smo liberalni zgolj takrat, ko ne gre za naše delovno mesto, ko gre za nas, pa si želimo socialne varnosti.