V vsaj približno običajnih razmerah bi štiri mesece pred parlamentarnimi volitvami verjetno že lahko odčitali vsaj glavne gradnike mogočih izidov. Slovenija je na tej točki sicer izstopala že v preteklosti. Leta 2011 in 2014 recimo poznejših zmagovalk tretjino leta pred zmago sploh še ni bilo na sceni. Tokrat pa je jasno, da bo volilni izplen v veliki meri krojila pandemija. Resda skoraj ni več možnosti, da bi kateri koli scenarij pri ljudeh ustvaril evforično razpoloženje. A jasno je, da bi vztrajanje zdravstvene krize skupaj z morebitno novo spiralo ukrepov škodovalo predvsem vladnim strankam. Po drugi strani bi jim lahko njeno umirjanje prineslo kakšno pozitivno točko. Na vsak način pa bo okoli jurjevega 2022 odločilen subjektivni občutek volivcev o stanju krize, kakršne si pred dvema letoma nismo znali predstavljati. Omenjenega subjektivnega občutka dandanes kajpak ni mogoče napovedati, zato bo marsikaj v nadaljevanju povedanega v naslednjih tednih zlahka pristalo v košu.

Dokaz za navedeno trditev je že dogajanje v Nemčiji z njenim razvitim strankarskim prizoriščem. Pandemija je najprej ustavila prosto padanje vsebinsko vse bolj praznih krščanskih demokratov pod vodstvom Angele Merkel in vzpenjanje zelenih na krilih splošne podnebne zaskrbljenosti. Če bi bile volitve lani ob tem času ali še v prvih mesecih tega leta, bi demokristjani premočno zmagali. A tretji val pandemije je pri volivcih ustvaril občutek naveličanosti, ki se je lahko naslonil na dolgo tlečo naveličanost kanclerkine druščine. Razmere so izkoristili že odpisani socialdemokrati, saj je njihov umirjeni vodja Olaf Scholz najbolj družil izkušnje in novost. Zeleni so lahko bili po višavah tik pred izbruhom pandemije nazadnje celo zadovoljni z bronasto medaljo, čeprav so ob krščanskih demokratih glavni osmoljenci razvlečene zdravstvene krize. Ta je ustavila tudi polet Alternative za Nemčijo, ki je pomembna igralka ostala samo na (večno) "ponižanem in razžaljenem" vzhodu države.

Ob nemški izkušnji lahko začnemo s tistim, kar je znano kljub veliki neznanki. Dobrih trideset odstotkov glasov, ki bodo 24. aprila oddani, je namreč praktično že razdeljenih. Ne da bi visel en sam plakat, jih bo nekako polovico v svoj žep spravila SDS. Drugo polovico si bodo v približno enakomernih deležih razdelile stranke s sorazmerno zvesto bazo, socialni demokrati, Nova Slovenija in Levica. Ti štirje igralci imajo po mojem mnenju že zagotovljeno vstopnico za parlament.

Kako se bosta razporedili dve tretjini glasov, ostaja v največji meri odprto. "Lepota" slovenskega političnega prostora od razpada Liberalne demokracije Slovenije je v tem, da se lahko skupina, ki sicer v osnovi nima praktično nobenega zvestega podpornika, v določenih okoliščinah povzpne celo do tridesetih odstotkov in več. Dober zgled je nekdanja Stranka Mira Cerarja, ki je leta 2014 kot začasna izbranka na oblast običajno aboniranega bloka iz nič pridobila rekordno število poslancev. A ko je bila s predsedniško kandidatko Majo Makovec Brenčič leta 2017 odvisna zgolj od svojih "resničnih" podpornikov, ni zadostovalo niti za dva odstotka. Povsem drugače se godi vodilni vladni stranki. Brez težav pride do vsakega šestega volivca, a za vsak odstotek nad petino mora že pošteno garati. In zdi se, da so rekordni odstotki iz Drnovškovih in Cerarjevih časov zanjo trenutno nedosegljivi.

Pandemija je kot stalno stanje vzpostavila tudi "večni šah". Opozicija vseskozi oblega vladajoče, a jih ne more sklatiti. Vladajoči se uspešno branijo, toda za preboj iz obroča nimajo moči. Večino preteklega leta se je zdelo, da so takšne razmere, ki trajajo že vse od aprila 2020, strateško prednost prinašale opoziciji. Zdaj je jalovost njenih prizadevanj že tako utrudljiva, da lahko vladna barka kot uspeh proda že dejstvo, da bo izpeljala do konca predsedovanje in da bodo volitve v rednem roku. Trenutno se celo zdi, da niti volitve ne bodo zares prekinile stanja "večnega šaha". Na obeh straneh bo po njih v jarkih ostalo dovolj bojevnikov, ki bodo narekovali tempo dogajanja, kar bo podaljševalo agonijo.

Zato verjetno nikoli v zadnjih desetih letih ni bilo toliko želje po pravi sredini. A kaj, ko ljudje nikomur več ne verjamejo, da je res sredinski. Če skušajo na zrno graha pod dvajsetimi žimnicami in dvajsetimi pernicami položiti koga, ki sredinskost, normalnost in razvoj obeta z leve, jim v obraz slej ali prej butne duh starega dobrega izključevanja "protiljudskih elementov". Če skušajo enak preizkus narediti s kom, ki jim iste stvari obljublja z desne, vsak dober namen preglasi pomislek, ali ne gre vendarle za dolgoletne sopotnike predsednika vlade. Ni torej verjetno, da bi komu uspelo ponoviti kratkotrajno idilo z volivci nekega Gregorja Viranta, ki se je njega dni nekaj tednov zdel pravšnja izbira med dvema brdavsoma.