(INTERVJU) Igor Ž. Žagar: Šolstvo je glavni ideološki aparat države

Uradnega odgovora, zakaj mu vlada po petletnem vodenju Pedagoškega inštituta, ki ima strateško vlogo pri usmerjanju razvoja šolstva, kljub soglasjem znanstvenega sveta in upravnega odbora inštituta, že drugič ni dala soglasja k imenovanju za nov polni mandat, Igor Ž. Žagar ni dobil. Edino, kar je lahko prebral, je bilo pojasnilo službe za stike z javnostjo ministrstva za izobraževanje, ki smo ga prvi objavili v Večeru. V njem je zapisano, da Žagar "ni izkazal vizije razvoja inštituta". To ne drži, saj je vizijo oziroma, kot sam pravi, program dela za prihodnjih pet let v osmih točkah predstavil na seji upravnega odbora, ki ga je tudi v drugo podprl brez glasu nasprotovanja. A za vlado to ni bilo dovolj, zato ga je upravni odbor še za eno leto imenoval za vršilca dolžnosti direktorja.

V zadnjem letu ste imeli dovolj časa za razmislek, kaj je razlog, da vam vlada ne želi podati soglasja. Je res izvirni greh, da ste si konec lanskega šolskega leta drznili izreči ostre kritike na račun analize o izkušnjah s pomladnim šolanjem na daljavo, ki jo je pripravil zavod za šolstvo in ocenil, da je bilo tovrstno izobraževanje odlično?

"Gotovo je to eden od glavnih razlogov, saj se je ta očitek pojavil še večkrat in to na različnih ravneh. Bilo mi je celo rečeno, da bi moral Pedagoški inštitut ne glede na vse analizo, ki je bila, kot sem dejal takrat, metodološko nepopolno in nereprezentativno delo, podpreti. Kritika ni bila moja muha, temveč plod dela več strokovnih sodelavk, inštitut kot javni raziskovalni zavod pa se je bil dolžan odzvati, saj je to tudi naše področje delovanja. Ne nazadnje smo se tudi mi želeli prijaviti na poziv k pripravi te analize, a nam je bilo neformalno svetovano, naj se umaknemo, češ da jo bo delal zavod za šolstvo. Zato je ta kritika gotovo eden od razlogov, da ne dobim soglasja."

Politična opcija, ki je trenutno na oblasti, je že v preteklosti, sicer za kratek čas, nastavila svojega direktorja na čelo Pedagoškega inštituta. Zakaj je obvladovanje tega inštituta tako pomembno za oblast?

"Dobro vprašanje. Naj poudarim, da sem leta 2015 prevzel vodenje inštituta na željo takratne vodstvene ekipe na ministrstvu za izobraževanje, saj sam te želje nikoli poprej nisem imel. In ko sem takrat pregledoval dokumente o 50-letni zgodovini inštituta, sem videl, da so se že v prvem mandatu zaposleni pritoževali, da je politika že po nekaj mesecih od ustanovitve izražala težnje, da bi delovali po njenih željah in legitimirali dnevnopolitične odločitve.

Če poznate teorijo s tega področja, potem veste, da je šolstvo glavni ideološki aparat države, kakor je odmevno ugotovil francoski filozof Luis Althusser. Je tako pomembno, da se ga ne sme pustiti v rokah kogarkoli. Leta 2006, v času prve Janševe vlade, smo bili dejansko deležni sovražnega prevzema. Precej raziskovalcev na inštitutu ni skrivalo, da so levo usmerjeni. Delovali so tudi v civilni družbi in ne le na strokovnem področju, kar tedanji oblasti ni bilo všeč, zato smo dobili vršilca dolžnosti direktorja, neposredno iz kabineta takratnega ministra za šolstvo (minister je bil Milan Zver, op. p.). Prav tako je bil direktno iz kabineta ministra poslan predsednik upravnega odbora, poslovnik pa so spremenili na način, da je imela vlada v vsakem trenutku večino. Tudi v drugem mandatu Janševe vlade si je takratna državna sekretarka Mojca Škrinjar, danes poslanka SDS, prizadevala za ustanovitev Zavoda Blaža Kumerdeja, katerega člani naj bi bili vsi, a se je načrt zalomil, saj je prej padla vlada. V razpravi ob drugi interpelaciji ministrice za izobraževanje Simone Kustec je Škrinjarjeva ponovno pojasnila, da je priključitev Šole za ravnatelje zavodu za šolstvo prvi korak. Priključevali naj bi še druge manjše zavode, pri čemer je navedla tudi Pedagoški inštitut."

Čemur nasprotujete, kakor tudi ideji združevanja z univerzami.

"Tako je. Zavod za šolstvo je javni zavod, ki mu letni načrt določi ministrstvo za izobraževanje, ki ga tudi financira, mi pa smo raziskovalni zavod, ki več kot 50 odstotkov sredstev pridobi od javne raziskovalne agencije na javnih razpisih, za vsa ostala sredstva pa se moramo dokazovati s kvalitetnim delom in projekti, večinoma prav tako na razpisih.

Nedavno sprejeti novi zakon o znanstveno-raziskovalni in inovacijski dejavnosti sicer ureja sistemsko financiranje javnih raziskovalnih zavodov, kar je dobro. Je pa nekaj pogojev, ki jih morajo zavodi izpolniti v osemletnem obdobju, da pridejo do tovrstnega financiranja, in pri tem vidimo, da bi bili lahko nekateri manjši zavodi v težavah - PI zaenkrat izpolnjuje večino pogojev, ne pa še vseh. Če ta zakon beremo skupaj z Raziskovalno in inovacijsko strategijo Slovenije (RISS) in Nacionalnim programom visokega šolstva (NPVŠ), pa vidimo, da so načrti o pridruževanju manjših inštitutov univerzam precej usklajeni. S tem bi kot javni raziskovalni zavod izgubili avtonomijo, pa ne le mi. Vemo pa, da lahko le ob kresanju različnih mnenj nastanejo konstruktivne stvari."

V luči vaše zgodbe najbrž pozdravljate rešitev v tem istem zakonu, ki je odpravila soglasje vlade pri imenovanju direktorjev javnih raziskovalnih zavodov.

"Absolutno. Ironično je, da je do te rešitve, na predlog KOsRIS, prišlo prav zaradi mojega primera, ko že lani nisem dobil soglasja vlade. Zdaj moramo akte uskladiti z novo zakonodajo in potem bo nujno izpeljati še en razpis, saj me je upravni odbor že imenoval za vršilca dolžnosti."

V zadnjem letu smo v izobraževanju priča poskusom političnih intervencij. Zadnja je predlog novele zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), s katerim bi v nadzornih svetih vrtcev in šol odvzeli glasove zaposlenim in jih dodelili predstavnikom občin. Pedagoška stroka temu nasprotuje. Bi lahko imel politični vpliv na izbiro ravnateljev posledice tudi na samo vodenje šole, izobraževanje v neki šoli?

"To je kompleksno vprašanje. Župani so politično izbrani, večinoma so člani političnih strank, ki imajo glavno besedo tudi na državni ravni, zato bi lahko preko tega prišlo tudi do vpliva na vodenje šole. Vse je odvisno od tega, kakšnega ravnatelja bi svet zavoda izbral. Ravnatelj je pedagoški vodja, pripravlja letni delovni načrt, odloča o zaposlitvah, o napredovanjih, o sistemizaciji, skrbi za sodelovanje s starši, zato je treba biti pri teh spremembah zelo previden. Ravnatelj lahko šolo naredi, lahko jo pa tudi spravi ob dobro ime."

Je rešitev, da bi imeli predstavniki ustanovitelja, zaposlenih in staršev po tri člane, ki jo je sprejela koalicija na matičnem odboru ob obstrukciji opozicije, z argumentom kompromisa in boljše operativnosti, boljša od prvotnega predloga?

"Zgodovina se očitno ne neha ponavljati. Takšna rešitev je identična rešitvi, ki jo je leta 2006 izsilila že omenjana Mojca Škrinjar in je bila popravljena po padcu prve Janševe vlade, leta 2009. Vsekakor je enakomerna zastopanost boljša kot različica, v kateri ima ustanovitelj kar pet glasov."

V koaliciji se zavzemajo tudi za vpeljavo novega cilja v vzgojo in izobraževanje, za "večji poudarek na slovenski kulturi in evropskih vrednotah". Pri tem so stroko, ki temu nasprotuje, podpisniki odprtega pisma označili za zavržno.

"Podpisniki s tem samo kažejo, da ne poznajo organizacije vzgoje in izobraževanja. Za nikakršen višji cilj ne gre, saj že 2. člen ZOFVI govori o 'razvijanju zavesti o državni pripadnosti in nacionalni identiteti in vedenja o zgodovini Slovenije in njeni kulturi'. Vzgojno-izobraževalni zavodi, pravi ZOFVI, tudi 'razvijajo zavest o državni pripadnosti in nacionalni identiteti ...'. Moramo pa biti natančni, saj predlog ne govori preprosto o evropski kulturi, ampak o 'evropskih avtohtonih kulturah'. S tem obseg poučevanja oži, ne širi, saj želi iz kurikula očitno izvzeti vse kulture, ki so vplivale na oblikovanje tako imenovane evropske kulture, ki tudi sicer nikakor ni jasen in nedvoumen pojem. Za kar pledirajo podpisniki, je očitno zatohla domačijskost blut und boden kulture, z razgledom na kozolec in zasnežene vršace."

Trenutno poteka tudi podeljevanje koncesij zasebnim visokošolskim zavodom. Sami ste profesor retorike in argumentacije na Univerzi na Primorskem. So omenjeni zavodi, ki so bili ustanovljeni večinoma v času prve Janševe vlade, in njihovi programi prispevali k večji regijski dostopnosti in kvaliteti študija?

"Podrobnejši pogled na zasebne zavode pokaže, da izvajajo programe, ki jih že pokrivajo javne univerze, razlika je le ta, da je za njihove usluge treba plačati, zato dvomim, da omogočajo večjo regijsko dostopnost. Večina jih ima programe s področja družboslovja in humanistike, ne pa naravoslovja in tehnike, ker za slednje potrebuješ drage laboratorije in opremo, za družboslovje pa le ljudi, ki delno prihajajo tudi z javnih univerz. Zato argumenti, da s temi programi pokrivamo črne luknje, ki jih javne univerze ne uspejo pokriti, ne držijo."

Vidite v predvidenih spremembah zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja, oblastniških posegih v razpisna mesta na fakultetah, koncesijskem podeljevanju proračunskega denarja zasebnim visokošolskim zavodom kakšen skupni imenovalec?

"Cilj vidim na politični ravni. Samostojne visokošolske zavode večinoma obvladujejo ljudje blizu trenutni vladi. In med njimi kdo včasih tudi brez zadržkov pove, da je tudi na tem področju treba 'uravnotežiti' stvari. Očitno torej verjamejo, da ima politično prepričanje nekoga vpliv na to, kako naj se podaja neka strokovna tematika, čeprav ne bi smelo biti tako, zato želijo uravnotežiti tudi strokovni in znanstveni prostor. To je zelo očitno."

V zadnjem času velikokrat slišimo, da je težava, ker že leta nimamo strategije razvoja šolstva. Potrebujemo novo belo knjigo o vzgoji in izobraževanju?

"Res je, od ministra za izobraževanje Igorja Lukšiča, ki je pripravljal belo knjigo, ki pa to ni bila, se stvari premikajo bolj ali manj stihijsko. Seveda bi ljudje, ki delamo v pedagogiki, pričakovali konsistentnost in dolgoročnost. Ali tega ni zato, ker manjka vizije, ali je toliko sprotnega dela, da ljudje, ki se znajdejo na ministrskih položajih, menijo, da se stvari lahko rešujejo z danes na jutri in zato ni potrebe po dolgoročnem pogledu, težko ocenim. Sem pa prepričan, da je po beli knjigi, za katero je poskrbel minister Gaber, vsekakor čas za novo. Gabrova sega še v leto 1995."