​Farida Amiri je 26-letna afganistanska mirovniška aktivistka. Diplomirala je iz politologije tako na javni kot na ameriški univerzi v Kabulu. Kot študentka je delala v kabinetu prve dame Afganistana Rule Gani. Pred prihodom talibanov na oblast je bila zaposlena kot sodelavka mednarodne nevladne organizacije Search for Common Ground. Njeno aktivistično delo je financirala Evropska unija. Po usodnem 15. avgustu jo je reševalna misija EU evakuirala. Kabul je zapustila sama in brez stvari. Naključno so ji za življenje dodelili Slovenijo. Od sredine oktobra živi v Mariboru, gostuje po srednjih šolah in mladim predava o Afganistanu ter nadaljuje aktivizem. Poleg želje po miru v Afganistanu, kar je trenutno neuresničljivo, si v Sloveniji želi magistrirati iz politologije.

V kakšnem stanju je bil Kabul, preden ste ga zapustili?

"Po padcu Kabula sem se zadrževala doma. Ne toliko zaradi sebe kot zaradi varnosti moje družine. Prihajam namreč iz novinarske družine, moj brat je dopisnik iz Kabula za Wall Street Journal. Napetost se je iz dneva v dan stopnjevala. Tudi to, da sem se zadrževala doma, mi ni zagotavljalo varnosti. Na splošno je bila situacija v Afganistanu veliko bolj kaotična, kot je bilo prikazano v medijih. Sploh v zahodnem Kabulu so bili ljudje zelo prestrašeni. Nihče ni pričakoval, da bodo talibani Kabul zavzeli praktično v eni noči. Do konca nisem verjela, da se bo to zgodilo. Ko so vdrli v mesto, sem bila zunaj in sem videla, kako vojska beži iz smeri, od koder so vdirali talibani. Po tem, kar sem slišala od prijateljev iz drugih koncev mesta, in po novicah sem si zaradi lastne varnosti takoj​ deaktivirala vsa družbena omrežja. Položaj je bil zelo kaotičen."

Zaposleni ste bili pri mednarodni nevladni organizaciji, zato vam je beg iz države omogočila EU. Kako je potekala evakuacija?

"Vse je bilo zelo dobro organizirano. Delala sem za nevladno organizacijo Search for Common Ground, ki jo je ustanovila EU. Prav tako sem imela veliko stikov po Evropi, kjer sem gostovala na mirovniških konferencah. Evakuirati sem se skušala že sama, ampak uspelo mi je komaj s pomočjo EU, ker je bilo vse načrtovano do potankosti. Bilo je 24. avgusta, ko sem prejela anonimno sporočilo, da naj bom pripravljena na odhod. Direktnega stika z ljudmi, ki so koordinirali našo evakuacijo, zaradi varnosti nisem imela. Bila je že tema in pred hišo je na ulici stražil mlad talibanski vojak. Ko je mama skozi okno opazila, da je odšel, sta me z bratrancem pospremila do avtobusa, ki je prišel pome. Reševalna misija je bila dogovorjena s talibani, da nas pustijo do letališča. Ko smo prišli blizu letališča, je pred njim stala nepregledna množica. V notranjosti ni bilo toliko ljudi, kot je bilo prikazano v medijih. K terminalom so talibani spustili le tiste, ki jim je bilo dovoljeno zapustiti državo. Bilo je zelo tvegano, v avtobusu smo preživeli 13 ur, saj so talibani oteževali postopek evakuacije. Komplicirali so glede vsake podrobnosti in si izmišljevali razloge, da nam preprečijo zapustitev Afganistana. Nekako nam je uspelo priti do terminala, kjer so bili vojaki držav članic EU. Prepoznala sem jih po našitkih na uniformah. Od doma sem odšla brez vsega, pri sebi sem imela le torbico in mamino ruto. Če bi vzela nahrbtnik, bi me lahko talibani odkrili. S seboj nisem vzela niti knjige, ki sem jo brala."

Česa vas je bilo najbolj strah?

"Pot od doma do letališča je bil moj največji izziv v življenju. Strah me je bilo, da bi me talibani prepoznali in ubili. Kot mirovniška aktivistka sem bila takoj zaznamovana kot sovražnica talibanov. V vseh organizacijah, katerih članica sem bila, smo opozarjali na brutalnost talibanov in se borili proti njej. Če si član mirovnih organizacij in aktiven na družbenih omrežjih, kjer kritično izražaš svoje mnenje, in si povrhu še ženska, si v talibanskem režimu v nemilosti. Zelo sem se bala za svoje življenje. Zlahka bi me ustrelili in za to ne bi odgovarjal nihče. Pripadam tudi hazarski etnični skupini, ki je v vsej afganistanski zgodovini bila marginalizirana in podvržena nasilju talibanov. V zahodnem Kabulu, kjer sem živela, so talibani načrtno pobijali ljudi hazarske etnične pripadnosti. Po talibanski logiki sem bila torej kriva, ker sem ženska, aktivistka, 'napačne' etnične pripadnosti in tudi religije, ker sem šiitka. Ne nazadnje tudi zato, ker sem delala v kabinetu prve dame Rule Gani in pomagala ameriški vojski pri poskusu vzpostavitve miru. Diplomirala sem tudi na ameriški univerzi v Kabulu. Imeli so nešteto razlogov, da me ubijejo."

Neznanci so vam grozili v telefonskih klicih.

"Prejela sem klic z neznane številke. Ko sem se oglasila, sem na drugi strani slišala moški glas s čudnim akcentom, ki me je vprašal, ali je dobil Farido Amiri, ki je diplomirala na ameriški univerzi. Postalo me je strah, saj nam je bilo svetovano, naj se zadržujemo doma in naj ne govorimo z neznanci. Telefon sem nemudoma ugasnila. Tudi moj brat je prejel nekaj sumljivih klicev. Počutila sem se ogroženo."

Najprej ste prišli v Madrid. Kaj je bila prva misel po pristanku na varnem?

"Najprej sem globoko vdihnila in bila srečna, da sem na varnem. A sreča ni trajala dolgo. Potem ko sem preverila novice iz Kabula, zlasti z obleganega letališča, me je ponovno spreletela žalost."

Slovenijo so vam diplomati iz EU dodelili naključno, praktično z žrebom. Ste vedeli kaj o naši deželi? Morda poznali kakšnega Slovenca?

"Poznala sem ime države. Namreč, septembra 2019 sem bila službeno na Dunaju in tam sem spoznala takratno slovensko veleposlanico. Imeli sva zelo prijeten pogovor, ki se ga spominjam še danes. Takrat sem spoznala, da je v Evropi sicer majhna, a zelo lepa in zelena država."

Kakšen je bil postopek, potem ko ste pristali v Sloveniji?

"Pristali smo ponoči, v skupini nas je bilo 19. Sprejeli so nas uradniki z ministrstev in nas pospremili v azilni dom v Logatcu, kjer so nastanjeni tudi drugi migranti. Nisem pričakovala, da nas bodo namestili v tabor za migrante. Situacija je bila čudna, saj smo bili vsi napeti in polni frustracij. Bila sem popolnoma izčrpana. Da sem pridobila dokumente za bivanje v Sloveniji, je trajalo kakšen mesec. Uradno imam status tujke in ne (več) begunke. To velja za naslednjih pet let, ampak tak status mi ne zagotavlja slovenskega državljanstva in drugih privilegijev, ki jih imate državljani. Postopek za pridobitev vseh dovoljenj in papirjev je zelo zapleten. Ljudje tukaj so prijazni, pomagajo nam pri integraciji s skupnostjo in pri birokraciji. Našla sem tudi ljudi, ki mi pomagajo nadaljevati moj aktivizem. Nisem pa popolnoma zadovoljna. Vse pozitivno, kar sem pričakovala od Slovenije, se ni zgodilo. Bila sem razočarana, ko sem naletela na neiskrene odgovore vladnih uslužbencev. Verjamem, da je birokracija posledica politike in da je tako povsod. Vse to vpliva na nas. V Sloveniji želim končati magistrski študij iz politologije. To je bil moj pogoj, ko so nas v Madridu razporejali, in diplomatka, ki sem ji to povedala, je rekla, da mi bo študij omogočen. Željo po študiju sem izrazila tudi po prihodu v Slovenijo. Državni uradniki, s katerimi sem se pogovarjala, mi sicer niso stoodstotno potrdili, da se bo to zgodilo, so pa rekli, da bo mogoče. Težava je, da mi zaradi nenadnega padca Kabula od ameriške univerze v Afganistanu ni uspelo pridobiti svoje diplomske listine. Pri pridobitvi listine bom vztrajala, saj je študij tukaj moja prioriteta."

Živite v Mariboru. Kako to, da ste prišli sem? Vam je bil dodeljen ali ste si ga izbrali sami?

"Na žalost nismo mogli izbirati. Želela sem biti v Ljubljani, saj bi mi bilo v prestolnici lažje. V Maribor sem prišla sredi oktobra. Živim v svojem stanovanju. Šele po nastanitvi v Mariboru sem si odpočila od vsega stresa in si začela obnavljati mentalno zdravje. Želela sem se sestaviti in se vrniti v normalno stanje. Prejemam socialno podporo, redne službe nimam, se pa še naprej ukvarjam za aktivizmom. Svet opozarjam na stanje v Afganistanu, saj je kljub navideznemu miru še vedno zelo slabo.

Gostujem tudi na mariborskih srednjih šolah in dijakom pripovedujem o Afganistanu. Večina ljudi ga pozna prek medijev, a v njih so prikazane le vojne grozote, jaz pa jim skušam prikazati lepe in dobre plati moje države. Udeležujem se tudi spletnih seminarjev, na katerih predavam o stanju v Afganistanu. Sem prav tako redna gostja v oddajah na televiziji. Težava je, da v Afganistanu ni ostalo veliko lokalnih novinarjev, ki bi iz prve roke poročali o dejanskem stanju. Mednarodni mediji, ki poročajo iz Afganistana, sicer so, ampak ne verjamem njihovemu poročanju in transparentnosti. V Sloveniji se trudim stopiti v stik z društvi, ki bi pomagala mladim ženskam in dekletom v Afganistanu, saj jim že dva meseca ni dovoljeno hoditi v šolo, kar je zelo slabo in me žalosti. Želim si, da bi mi ljudje le prisluhnili, ko opozarjam na problem šolanja žensk v Afganistanu."

Ste v stikih z družino in prijatelji?

"Sem, ampak preko varnostnih kanalov. Mame nikoli ne kličem neposredno, saj bi lahko s tem ogrozila njeno varnost, ker talibani sledijo klicem iz tujine. Komuniciramo prek spletnih aplikacij, ki so varnostno zaščitene. Tudi internetna povezava ni ravno stabilna v Afganistanu. Za družino ne morem ravno reči, da je na varnem, saj je še zmeraj v tistem peklu. Nenehno se zaradi varnosti selijo. Če bi jih talibani iskali in vprašali sosede, kje so, bi jih lahko hitro odkrili. Težko v takih razmerah komu zaupaš. Včasih gredo na podeželje k sorodnikom, kjer je talibanov manj. Ko se pogovarjam s prijatelji in kolegi, za določene besede uporabljamo šifre, katerih pomen poznamo le mi. Talibane imenujemo z drugo besedo."

Si prizadevate, da bi družino pripeljali v Slovenijo?

"Mama ima zdravstvene težave, zato ni bilo možno, da bi ob vsesplošnem afganistanskem eksodusu avgusta zapustila državo. Ko sem prispela v Slovenijo, sem govorila z raznimi diplomati o možnostih evakuacije moje družine. Odkar sem pridobila status tujke, se trudim najti način, kako jih pripeljati sem. Zelo je zapleteno, kar zadeva zakonodajo in birokracijo, a bom vztrajala."

Vaš brat je kot dopisnik ameriškega časopisa verjetno bil tarča talibanov in življenjsko ogrožen. Je zdaj na varnem?

"Moj brat Ehsanula Amiri je eden najbolj prepoznavnih afganistanskih novinarjev. Že zato, ker dela za enega največjih ameriških časopisov, Wall Street Journal. Poročal je o veliko samomorilskih napadih, ki so se zgodili po vsej državi, še posebno v zahodnem Afganistanu. Pripada seveda tudi hazarski etnični skupini in je intervjuval enega vodilnih hazarskih vojakov, ki so se borili proti talibanom in branili lokalno prebivalstvo. Kot eden redkih je imel možnost priti v stik s pomembnimi protitalibanskimi borci. Ko se je napetost pričela in so talibani izvedeli zanj, je prejel veliko grozilnih telefonskih klicev. Očitali so mu, da je ameriški vohun in da ne bo preživel, če bo nadaljeval poročanja. Za dober mesec se je potuhnil na podeželju in se vrnil, ko je bila situacija že kaotična. V juliju se je uredništvo odločilo, da ga skupaj z ženo in hčerko evakuirajo v Dubaj. Zdaj od tam poroča o dogajanju v Afganistanu."

Kot študentka ste delali v kabinetu prve dame Afganistana Rule Gani. Kako je potekalo vaše delo in kaj vam je ostalo v spominu?

"Odkar je bil politični sistem v Afganistanu centraliziran, je bila vsa moč v predsedniški palači, kjer sem delala. V teoriji moje delo naj ne bi bilo povezano s politiko, ampak je seveda bilo. Samo delo je bilo zanimivo, saj sem od blizu spoznala delovanje politike. Na koncu dneva sem spoznala, kako umazana je državna politika, koliko je neiskrenosti in nepravičnosti. Delala sem kot asistentka Rulinim svetovalcem, ki jih je bilo pet, s šefom osebja na čelu. Njim sem poročala o svojem delu. Zame je to vsekakor bil izziv, saj sem bila v predsedniški palači edina oseba hazarske etnične pripadnosti."

Izkušnjo kot begunka ste doživeli že v otroštvu. Kot šestletna deklica ste se z družino umaknili pred vojno v Pakistan. Kako primerljivi sta izkušnji?

"Ko sem bila stara šest let, smo zaradi vojne v Afganistanu zbežali v sosednji Pakistan. Življenje begunca je podvrženo številnim diskriminacijam. Preživeti del otroštva kot begunka je bil velik izziv. Oče nas zaradi zdravstvenih težav ni mogel financirati, saj zaradi alergije na prah ni mogel delati nikjer. Preostali člani družine smo bili primorani delati in se hkrati izobraževati, kar je bil tudi strošek. Že s sedmimi leti sem se začela učiti angleško. Šolanje sem si morala plačati sama, ampak sem to želela. Ko smo se vrnili v Afganistan, smo si življenje zgradili znova, a zdaj je spet vse porušeno. V Sloveniji ponovno začenjam z ničle. Misliti moram na svojo kariero in izobrazbo. Začela sem življenje kot begunka in zdaj sem v svojih dvajsetih letih ponovno v taki situaciji. Sem tujka v popolnoma tujem okolju, kar je zelo težko in boleče."

Ustanovili ste tudi svoje društvo Peace Friends. S čim ste se ukvarjali?

"To je nevladna organizacija oziroma bolj iniciativa in informativna platforma. Društvo sestavljamo mladi, ki se borimo za našo resolucijo in proti preganjanju svobodomiselnih mladih ljudi in žensk. Pred prihodom talibanov na oblast smo bili zelo aktivni in uspešni pri mirovniškem ozaveščanju. Naš cilj je vključiti mlade k zavzemanju za mir. Prizadevali smo si tudi za to, kako zgraditi družbeno harmonijo in koeksistenco med mlado populacijo, predvsem med fanti in dekleti. Menim, da je v Afganistanu med spoloma še zmeraj velika praznina. Ni mešane družbe. Fokusirali smo se na to, kako spremeniti takšne razlike v družbi. Glavni moto pa je seveda bil graditi mir. Sama sem o mirovništvu predavala dijakom in študentom. Ključnega pomena je, da se mladi zavedajo, kaj sploh pomeni mir in kako pomemben je. V zadnjem času se ukvarjam z vprašanjem mladih žensk, ki so v Afganistanu zaradi patriarhata že desetletja marginalizirane. Sodelujemo tudi z drugimi podobnimi organizacijami v Afganistanu, ker želimo vzpostaviti šolanje žensk na daljavo, da pridobijo vsaj osnovno izobrazbo in osvojijo angleški jezik, ki je danes ključen za sporazumevanje v svetu. Vsak človek mora imeti pravico do izobraževanja in za to se borimo. V Sloveniji trenutno iščem ljudi, ki bi bili s svojim znanjem pripravljeni pomagati naši iniciativi."

Ste v Sloveniji spoznali kaj afganistanskih družin?

"V stikih sem z družinami, s katerimi smo bili skupaj evakuirani, še zlasti z eno, ker imajo hčerki, s katerima sem se med potjo zbližala. Nismo ravno v rednih stikih, saj nimamo kaj dosti skupnega. Po pogovoru za Dnevnik sta z mano prek družbenih omrežij vzpostavili stik še dve afganistanski družini iz Ljubljane. Prebrali so članek in rekli, da me želijo spoznati. Srečali se bomo kmalu. Zelo sem vesela in hvaležna sem za medijsko pozornost, prek katere smo se spoznali."

Kakšno je stanje v Afganistanu danes?

"Kot aktivist moraš biti aktiven na vseh področjih. Prek raznih lokalnih forumov in pogovorov z družino, prijatelji, aktivističnimi kolegi pozorno spremljam stanje v svoji domovini. Trenutno je veliko slabše, kot je prikazano v medijih. Kot sem že povedala, ni dovolj lokalnih novinarjev, ki bi poročali iz prve roke o dejanskem stanju. Talibani vsakodnevno izvajajo vse vrste oblik nasilja in kršijo človekove pravice. Brez razlogov pobijajo in masakrirajo ljudi, pa nihče ne ve zakaj. Ogromno ljudi vsak dan izgine, njihove družine ne vedo, kaj se je z njimi zgodilo, naslednji dan pa najdejo njihova trupla. Od 15. avgusta, ko je Kabul padel v roke talibanom, je bilo pobitih več sto pripadnikov uradne afganistanske vojske. To je razvidno iz dokumentov določenih humanitarnih organizacij. O svobodi govora ni ne duha ne sluha.

Ženske so še posebno v nevarnosti. Večina jih ne upa zapustiti svojega doma. Na plano sta udarila pomanjkanje in lakota, okoli 80 odstotkov prebivalstva nima dovolj hrane. Nekatere družine so primorane prodati svoje hčerke, da bi lahko preživele in imele kaj jesti. Govorim o stvareh, ki jih izvem iz prve roke. Situacija je veliko veliko hujša, kot jo prikazujejo tuji mediji. Zelo me je razjezilo, ko sem pred dnevi na twitterju videla objavo ameriškega novinarja. Pripotoval je v Kabul, da bi od tam poročal. Na koncu je objavil selfie s talibanskimi vojaki in zapisal, da se življenje v Afganistanu izboljšuje in da ljudje živijo svobodno. Kako naj svet izve pravo resnico, ko pa takšni ljudje poročajo o naši usodi? Nad tem sem bila zelo razočarana. Je ta ameriški novinar sploh vedel, kaj se dogaja v manjših krajih in vaseh? Posnel je selfie in svetu sporočil laž. S tem je talibanom dal legitimnost.

Na nas aktivistih je, da svet soočimo z realno sliko Afganistana. Zaprosila sem slovenske državne uradnike, da bi skupaj vzpostavili platformo, prek katere bi ljudi ozaveščala o pravem stanju in dogajanju v moji državi. Ne sme se verjeti vsemu, kar na družbenih omrežjih objavijo novinarji tujih medijev. Objavil je selfie in na svojem verificiranem profilu zapisal, da se življenje vrača v normalo. Še zdaj ne morem temu verjeti. Pripotuješ na drug konec sveta, da bi posnel selfie. To ni pošteno."

Kako se tam spopadajo s covidom-19?

"Po prihodu talibanov na oblast je vse, kar je povezano z virusom, padlo v drugi plan. Covida ne jemljejo resno in mu ne posvečajo pozornosti. Talibani imajo svoje medije, ki širijo njihovo versko in vojaško propagando. Vseh ukrepov, ki so veljali po provincah in državi, od avgusta ni več. Cepljenje je bilo brezplačno, vendar so se nanj prijavili večinoma zdravniki, profesorji, študenti in novinarji. Prebivalstvo ni bilo ozaveščeno o nevarnosti virusa. Ljudje so se morali sami pozanimati o cepljenju, vlada ni spodbujala ničesar. Spodbujale so fakultete in univerze. Študentje so se morali cepiti, saj drugače niso mogli obiskovati predavanj. Govorim seveda za Kabul. V preostalih delih države je bila situacija veliko hujša."

Kdo je po vašem mnenju glavni krivec za nastalo situacijo - ZDA, druge velesile, predsednik Gani?

"To je zelo kompleksno vprašanje. Našo usodo je krojilo več faktorjev. Jasno, da je v največji meri kriva notranja politika Afganistana. Predsednik Gani je na cedilu pustil 30 milijonov državljanov in zbežal med prvimi. Seveda so imele tuje velesile v Afganistanu lastne interese in so pripomogle h kolapsu sistema. Očitki letijo tudi na nespametno politiko ZDA. Zakaj so se po 20 letih umaknili, če so vedeli, kaj se bo zgodilo? Lokalno prebivalstvo za nastalo situacijo krivi osebno predsednika. Tudi njegovi nekdanji najbližji sodelavci. Rekla bi, da je kriva svetovna ureditev, ki je dopustila, da se talibani vrnejo na oblast."

Kakšni so vaši načrti? Želite v Sloveniji ostati dlje časa ali le do takrat, ko bo možna, če sploh bo, vrnitev v Afganistan?

"Ne verjamem, da se bom lahko vrnila. Vsaj še dolgo časa ne. Zelo žalostno in srce parajoče je, da je edina možnost za varno življenje ta, da moraš zapustiti lastno državo in oditi daleč stran. V Afganistanu sem imela zelo lepo življenje, dobro službo, diplomirala sem tako na javni kot na ameriški univerzi, imela sem svojo mirovno organizacijo in platformo. Bila sem spoštovana. Ne nazadnje sem imela prijatelje. Nekateri so med talibanskim vdorom tudi umrli. V modernem svetu imeti dobro službo in študirati, kar te zanima, je tisto, kar mladim naredi življenje lepše.

Res upam, da bo v Afganistanu spet mir. Hkrati še upam, da ZDA, EU in ves preostali svet ne bodo priznali talibanov. Moj največji strah je, da bi jih svetovne velesile priznale. To se ne sme zgoditi, saj gre za teroristično skupino. In trenutno nič ne kaže, da bi jih lahko kdo ustavil. Mladi v Afganistanu si zagotovo ne želijo talibanske oblasti. Država s takimi ljudmi na čelu nima perspektive. V pisarnah državne uprave in parlamenta sedijo ljudje, ki znajo v rokah držati le orožje. To so ljudje brez osnovne izobrazbe in zdaj vodijo državo. Za vodenje države potrebuješ sposobne in šolane ljudi, ne pa teroristov, ki znajo le ubijati. Zanimivo je tudi, da so vsi talibani pripadniki paštunske etnične skupine. Kaj pa druge skupine? Paštuni, Hazari in Tadžiki so tri glavne etnične skupine v Afganistanu, je pa še veliko manjših. Oblast je centralizirana in podrejena zgolj eni etnični skupini. Tako v teoriji kot v praksi tak sistem ne deluje. Talibani niso sposobni voditi niti samih sebe. Usoda več kot 30 milijonov prebivalcev je v rokah mednarodnih organizacij, še posebno OZN. Če bodo priznali talibane kot legitimne voditelje, bo vse izgubljeno."

Poznate morda koga, ki se je pridružil talibanom?

"Ne. Zmeraj sem bila obdana z ljudmi, ki so bili proti talibanom in so se zavzemali za mir. Sem pa bila v interakciji s protalibansko usmerjenimi ljudmi, nekaj sem jih za potrebe analiz naše organizacije tudi intervjuvala."

Kako mladi preživljajo prosti čas v Afganistanu? Hodijo ven, se družijo, zabavajo? Govoriva seveda o obdobju pred 15. avgustom.

"V Kabulu da. Tudi sama sem se veliko družila s prijatelji. Smo pa bili omejeni. Fantje na primer so lahko bili zunaj, dokler so želeli, za dekleta pa glede na versko in kulturno tradicijo države ni bilo priporočljivo, da so se ponoči s prijatelji zadrževala zunaj. Vedno sem bila do teme doma, ker ni bilo več varno. Hitro bi kdo pomislil, da z mano nekaj ni v redu, če bi se ponoči zadrževala zunaj. Nekateri so celo prirejali zabave, kot jih poznate na Zahodu, tudi z alkoholom. A so bili skriti in so se zabavali podnevi. Zdaj seveda nič od naštetega ni več. Vsi so doma, prepovedana je celo glasba. Mojega prijatelja so talibani na ulici pretepli, ker je poslušal glasbo. Drugega pa, ker je med hojo brskal po telefonu."