Če se dogodki preveč pogosto ponavljajo, se zmanjša njihov učinek. To velja tudi za najbolj dramatične dogodke. Tako je tudi v primeru množičnih protestov v Franciji, ki izbruhnejo tako pogosto in vztrajajo tako dolgo, da jim večina sveta niti več ne posveča pozornosti. Toda spričo sedanjega vala protestov, ki so 1. maja dosegli vrhunec z nasilnimi spopadi s policijo, je upravičen razmislek o politični odtujenosti francoske družbe in o tem, kaj je mogoče storiti glede tega.
Sedanji val demonstracij, ki se je zgodil tri leta po zadnjih velikih protestih (to za Francijo nenavadno dolgo obdobje krotkosti je bilo posledica pandemije), je sprožila odločenost predsednika Emmanuela Macrona, da vendarle sprejme pokojninsko reformo. Mirni protestni shodi, ki se jih je udeležilo milijone ljudi, so vztrajali tedne, vendar zaman: marca je Macronova vlada, sklicujoč se na ustavni člen 49.3, obšla parlament in z dekretom zvišala upokojitveno starost.
Zdaj so protesti prerasli v nasilje. Prvega maja so se protestniki spopadli s policijo. Poškodovanih je bilo več kot sto policistov, prijetih skoraj 300 protestnikov. Koliko je za to eskalacijo kriva Macronova odločitev, da obide parlament, ni mogoče reči. Se je pa mnogim državljanom nedvomno zdelo, da jim je predsednik - ta leto dni po predsedniških volitvah ni več deležen podpore parlamentarne večine - s tem prisolil klofuto.
Odnosi med vlado in ljudstvom
V bistvu je s to potezo spremenil francosko politično razpravo. Namesto da bi tehtali prednosti in slabosti višje upokojitvene starosti, so začeli ljudje preprosto spraševati: Kdo vodi Francijo?
Toda banalna formulacija tega vprašanja, da gre za izbiro med demokratično izvoljeno vlado in protestniki, zamegljuje veliko bolj zanimivo težavo. Če so dejanja vlade povsem zakonita, njena legitimnost pa je vseeno načeta, mar ni potem francoski politično-ustavni sistem že v osnovi zgrešen? In če je, kako bi lahko izboljšali odnose med vlado in ljudstvom?
V središču Pete republike, ki jo je ustanovil Charles de Gaulle, je neposredno izvoljeni predsednik, čigar široka pooblastila temeljijo na, kot je temu rekel de Gaulle, močni, skorajda mistični vezi "med moškim [sic] in ljudstvom". Potem je tukaj še očitno kastrirani parlament, sposoben predsedniku nasprotovati le tedaj, ko imajo v njem absolutno večino opozicijske stranke oziroma stranka.
V obdobjih take "kohabitacije" je za opravljanje vsakdanjih poslov v okviru vodenja države pristojen premier, pri čemer ga ves čas – kot v bočni prikolici motorja - spremlja predsednik. Med uresničevanjem ustavnih pooblastil na področju zunanje in varnostne politike predsednik vladi ves čas meče polena pod noge (ali kot rečejo Francozi: mettre des bâtons dans les roues).
Toda pravzaprav ima večino časa glavno besedo predsednik, ki lahko, če želi, vedno obide parlament. Francoski predsedniki so se od leta 1958 že stokrat oprli na člen 49.3, pogosto tudi tedaj, ko so imeli za seboj parlamentarno večino. To ponavljajoče se izogibanje parlamentu razkriva neprijetno resnico o Peti republiki: njena struktura spodkopava njeno sposobnost posredovanja med konkurenčnimi interesi v družbi – kar je glavna naloga reprezentativne demokracije.
Pravila politične igre
Po mnenju filozofa in nekoč tudi predsedniškega kandidata Gasparda Koeniga je gaullistična formula "usodni vir nesporazumov, zamer in nasilja". Toda Koenigova predlagana alternativa – parlamentarni sistem, podoben tistim v drugih modernih evropskih demokracijah – je predvsem pritegnila pozornost tako imenovanih anglosaksonskih medijev.
Danes so posledice šibke legislature bolj očitne kot kdajkoli prej. Od lani ima Peta republika svoj prvi viseči parlament. Macronova stranka Renesansa in njene zaveznice imajo v parlamentu le 250 sedežev od skupno 577. Vsi drugi sedeži pripadajo strankam celotnega političnega spektra. Ne glede na to, kako neenotni so, so bili Macronovi nasprotniki tokrat precej blizu temu, da mu onemogočijo uporabo člena 49.3 pri sprejemanju pokojninske reforme: 20. marca je za izglasovanje nezaupnice vladi, za katerega je potrebna absolutna večina, manjkalo samo devet glasov.
Francija mora izboljšati pravila politične igre. Toda da bi zmanjšali odtujenost družbe od njenih voditeljev, bo treba storiti precej več kot samo sprejeti ustavno reformo.
Volitve leta 2017 so pomenile konec za mainstreamovske desno- in levosredinske stranke
Volitve leta 2017, po katerih je Macron prevzel ključe Elizejske palače, so pomenile konec za mainstreamovske desno- in levosredinske stranke, ki so dominirale v francoski politiki kar 40 let. To ni nujno slaba stvar; pri obeh straneh smo bili priča nesposobnosti in aroganci, ki ju ne bo nihče pogrešal. Toda nova struktura francoske politike – monolitni establišment, obdan z ekstremističnimi političnimi silami, ki nasprotujejo vsemu, od evropske integracije do tržnega kapitalizma – ne ponuja veliko razlogov za slavje.
Gospodarska rast in ustavne reforme
Volivci, ki podpirajo te uporniške stranke, so običajno brezpravni, podobno kot so bili tisti, ki so v prvih treh desetletjih po drugi svetovni vojni volili prosovjetske komuniste in druge skrajno levičarske stranke. Tedaj se je zaradi hitro rastočega življenjskega standarda zmanjšala podpora tem silam in okrepila podpora zmernejšim levičarskim strankam. Francosko gospodarstvo se danes opoteka, nevarnost nemirov pa se, kot smo se lahko prepričali 1. maja, znova povečuje.
S tega vidika je zdrava gospodarska rast bolj učinkovito "zdravilo" proti politični odtujenosti kot ustavna reforma. Med svojim prvim mandatom je Macron dosegel opazen napredek na področju k rasti usmerjenih reform, predvsem tistih, ki so bile osredotočene na trg dela. Po zaslugi teh prizadevanj se je stopnja brezposelnosti v državi z dolgoletnih devet odstotkov znižala na sedem odstotkov.
Druga plat Macronove drznosti in odločnosti je neizogibna impulzivnost, ki je še dodatno zaostrila napetosti zaradi pokojninske reforme. Kmalu bomo videli, katera od teh lastnosti bo prevladala, zlasti po njegovi izjavi pretekli mesec, da bo v naslednjih sto dneh sprejel ukrepe za zmanjšanje napetosti v državi. Aluzija na Napoleonovo stodnevno vrnitev na oblast leta 1815 se, milo rečeno, ne zdi preveč obetavna. Samo upamo lahko, da se tudi Macronova politična poteza, kakršnakoli že bo, ne bo končala na enak način.
