Hura za naše fante, žive naj nam dekleta, naš športni ponos, bi lahko nekoliko priredili športno himno Smučajmo vsi ter jo zapeli našim olimpijcem, ki se tačas v Tokiu potegujejo za odličja, za dobre rezultate. Vsakokrat se uspehi naših športnikov, najsibo v košarki, kolesarstvu, smučanju, odrazijo tudi pri večjem zanimanju za te športe. Poveča se obisk športnih tečajev, vpisov v razne klube, organizatorji maratonov beležijo porast števila udeležencev ... Tačas je denimo kar težko nabaviti dobro kolo, na družbenih omrežjih pa lahko spremljamo vrsto posameznikov, ki želijo biti novi Rogliči oziroma Pogačarji. Do tu vse lepo in prav. Otroke je dobro spodbujati h gibanju, ne nazadnje s športom dobijo tudi določeno disciplino, vrednote, sposobnost organiziranja prostega časa in še kaj. Rekreacija je za zdravje, sprostitev, užitek dobrodošla tudi pri starejših.{infobox-quote_full}166879{/infobox-quote_full}
A kaj, ko mnoge, ki so že v zrelih letih, to nato tako prevzame, da ne najdejo več prave mere. Koliko let, ogromno ur treningov, preizkušenj, vztrajnosti, dela, časa in denarja je vloženega v odličen rezultat! A če je to razumljivo in za poseganje po najvišjih mestih seveda tudi potrebno, pri rekreativcih ni ne razumljivo ne potrebno. Z razmahom tehnologije in cenovno dostopnostjo ga sedaj skorajda ni "resnega" tekača, ki ne bi imel pametne ure, ki ne le, da meri čas, preračunava kilometre, ampak obenem meri vse možne telesne funkcije. In še tako pametna je, da te, če si nekaj časa pri miru, lahko spomni, da se moraš spet premakniti.
S kom pa ti tekmujejo, se vprašaš? Po eni plati se primerjajo s številnimi sebi podobnimi, s katerimi te svoje pretečene, prehojene poti delijo na omrežjih, da lahko družba (navidezna konkurenca) vidi, koliko razdalj je premagal, in tudi, kje.
Nekateri med njimi so tekmovali v mladosti in bi radi zdaj uspeli v rekreativni kategoriji, drugi imajo kakšne osebne težave, pa s podajanjem v pretirano športno udejstvovanje bežijo pred njimi, ali imajo nizko samopodobo in jim jo kakšen dosežek lahko izboljša. Naše telo ima omejitve (več ko imamo let, več jih je), naš duh, naše misli pa so neomejeni. Zato meje zmožnosti svojega telesa premikamo z duhom, pravi bioterapevt in športni trener Marjan Ogorevc. Če bo šel vrhunski športnik do skrajnosti, ker je navsezadnje to njegovo poslanstvo, več kot le delo za preživetje, je to razumljivo. Medtem ko je rekreativec, ki gre do svojih skrajnosti, zgrešil namen gibanja, še opozarja Ogorevc. Vsak zna zase natančno presoditi, koliko športa je zanj dovolj, koliko pa mu že škoduje ali preide celo v odvisnost.
Tudi utemeljitelj modernih olimpijskih iger Pierre De Coubertin, ki je bil dve leti tudi generalni sekretar Mednarodnega olimpijskega komiteja in drugi predsednik glavne olimpijske organizacije, je pri spodbujanju športne aktivnosti poudarjal pomen športa ter skladnost telesa in duha. Avtor številnih strokovnih del s področja telesne vzgoje, zgodovine in športa je tudi izrekel načelo olimpijskih iger: pomembno je sodelovati, ne zmagati. Odlično, spodbudno sporočilo, a kaj, ko se zdi, da je v današnji družbi pehanja za dosežki (na vseh področjih) že dolgo preživeto. Sicer ga še radi uporabljamo pri športnem udejstvovanju, ko se tolažimo s slabšim rezultatom od želenega. V resnici pa prevladuje duh drugega, edinega uradnega gesla olimpijskih iger, ki je že od leta 1924: citius, altius, fortius, to je hitreje, višje, močneje.
To je potrebno na vrhunski ravni in seveda tudi že pri mladih, ki so talenti, da dajo najboljše od sebe, da ne obupajo. A znova je vprašanje, kakšna je mera in meja takšnega spodbujanja. Do kod gremo starši, trenerji pri tem. Od številnih, ki se podajo v svet športa, jih bo v resnici le peščica resnično vrhunskih in bodo morda lahko kasneje od tega tudi živeli. Večina preostalih pa bo imela izkušnje, da so se družili, se imeli lepo tudi na kakšnem tekmovanju v otroških, mladinskih selekcijah. Če jim seveda mi tega ne bomo priskutili, jih pretirano silili. Ker bomo na primer v našem podmladku videli novega Ronalda ter zato vpili na trenerje, sodnike, zakaj našega osemletnika ni dal več v igro. Težko ga bomo kasneje prepričali, da ni pomembno, da njegova ekipa ni zmagala, ampak da šteje že sama igra.
