To ni bila prva brutalna lekcija, ki so jo ZDA v zadnjem času odčitale EU. Z odstopom od dogovora, ki sta ga skupaj dosegla nekdanji predsednik Barack Obama in EU, da bi ustavila iranski jedrski program, je hotel Donald Trump Nemčiji pokazati, kje je njeno mesto. Nekaj ur za tem, ko je nemška kanclerka Angela Merkel napovedala, da se podjetja iz EU ne bodo zmenila za Trumpove sankcije in bodo še naprej trgovala z Iranom, so nemške korporacije same oznanile: ker ne želijo biti izrinjene z ameriškega trga in se odreči koristim od Trumpovega znižanja davkov na dobiček podjetij, bodo začasno prekinile trgovanje z Iranom.
Oba incidenta sta služila enemu samemu namenu - ohranjanju ameriške finančne in geostrateške hegemonije nad Zahodom. Oba incidenta sta dovolj razjezila evropske voditelje, da so pomislili na maščevanje. Trumpove grožnje s sankcijami zoper podjetja s sedežem v EU, če bodo še naprej trgovala z Iranom, so v EU sprožile razprave o enakih sankcijah zoper ameriška podjetja. Pretekli teden je francoski predsednik Emmanuel Macron na Bidnovo razglasitev Aukusa odgovoril z ukrepom, ki je nekoč veljal za zadnjo možnost tik pred razglasitvijo vojne: odpoklical je francoska veleposlanika iz Washingtona in Canberre.
Znano je, da se evropski voditelji, ko se njihovo besnenje poleže, njihove grožnje pa ne padejo na plodna tla, resno lotijo odpravljanja glavnih vzrokov svoje šibkosti vis-a-vis ZDA. Toda gre za šarado, s katero ne morejo nikogar preslepiti.
Potem ko so evropska podjetja molče privolila v Trumpove sankcije zoper Iran, so funkcionarji EU upravičeno sklepali, da bo Evropa, dokler ZDA nadzirajo plačilni sistem, prepuščena na milost in nemilost Ameriki v vsaki konfrontaciji, povezani z denarjem. Zato so sklenili, da Evropa potrebuje plačilni sistem, ki ga ameriška vlada ne bo mogla blokirati. Podobno po fiasku z Aukusom znova dajejo močan poudarek kohezivni evropski vojski. Toda v obeh primerih bodo morali evropski voditelji, da bi ustvarili evropske institucije, nujne za kljubovanje ameriški nadvladi, narediti korak, o katerem tako neradi razmišljajo.
Gre za vzpostavitev plačilnega sistema, ki bi temeljil na evru ter omogočal podjetjem in državam, da trgujejo neodvisno od ameriškega finančnega sistema. Da bi tak sistem deloval, mora biti likviden, kar pomeni, da mora biti sposoben pritegniti denar drugih ljudi - Japoncev, Kitajcev, Indijcev in seveda tudi Američanov.
Evropski voditelji so dobili to, kar si zaslužijo. Ko jim katerikoli ameriški predsednik primaže klofuto, da jih opomni, kdo je šef, nimajo druge možnosti, kakor da nastavijo še drugo lice
To spet pomeni, da imajo Neevropejci, ki razpolagajo z veliko evri, varno premoženje v evrih, v kar lahko svoje skrite rezerve investirajo za dan ali za desetletje. Ne samo da v finančnem svetu, v katerem vlada dolar in imajo prevlado ZDA, tako premoženje obstaja, ampak je celo iz dneva v dan večje glede na obsežno ameriško javnofinančno zadolževanje. Toda v EU ni ekvivalenta ameriškim državnim obveznicam. Nemške državne obveznice so morda zelo varne, vendar jih ni dovolj, da bi lahko konkurenta, ki bi bil denominiran v evrih, podprle v mednarodnem plačilnem sistemu, ki temelji na dolarju.
Evropski funkcionarji vedo, da uvedba evroobveznice, ekvivalenta ameriški državni obveznici, o kateri so že toliko razpravljali, vendar je niso nikoli realizirali, ni sprejemljiva. Ne nazadnje bi imelo ustvarjanje nujne količine evroobveznic za posledico ogromen vseevropski dolg. To po drugi strani zahteva skupne obveznice, ki pa jih je mogoče upravičiti le z opustitvijo medvladne arhitekture EU in njeno zamenjavo z najhujšo nočno moro evropskih elit - demokratično federacijo.
Odhajajoča nemška kanclerka vseh šestnajst let, kolikor je bila na oblasti, uvedbe evroobveznic dejansko ni blokirala iz trme ali antipatije do evropskega varnega premoženja. To je počela, ker ji ni bilo v interesu nasprotovati odločenosti evropskih elit, da ustavijo integracijski proces EU pred nastankom česarkoli, kar bi bilo podobno demokratični federaciji.
Enako velja za vojaško integracijo. Celo skromni projekt sestavljanja pettisočglavih evropskih sil za hitro razmestitev ni nič drugega kot sprenevedanje. Kdo bo pošiljal te moške in ženske, da bodo sodelovali pri prelivanju krvi v kakšni vojni daleč stran? Francoski predsednik? Nemški kancler? Predsednik Evropske komisije? In kdo jih bo imel pravico v trenutku odpoklicati, če bo to potrebno? Brez suverenega parlamenta, ki bo podprl zvezno vlado, ko bo sprejemala take odločitve, ne more nastati nobena evropska vojska, vredna tega imena.
Evropski voditelji so dobili to, kar si zaslužijo. Ko jim katerikoli ameriški predsednik primaže klofuto, da jih opomni, kdo je šef, nimajo druge možnosti, kakor da nastavijo še drugo lice, saj so bili prav oni tisti, ki so raje izbrali svoje sedanje privilegije na račun evropske neodvisnosti. Vsaka klofuta jih dovolj razjezi, da izrečejo nekaj groženj in odpokličejo veleposlanike. Toda potem trčijo ob svojo lastno nepripravljenost storiti tisto, kar je nujno, da bi Evropo osvobodili izpod ameriške nadvlade.
Evropa potrebuje evroobveznico, da bi preprečili taka ponižanja, kakršnemu je Trump izpostavil Merklovo. In skupno vojsko, da bi preprečili ponižanja, kakršnemu je Biden zdaj izpostavil Macrona. Toda evroobveznice in skupna vojska zahtevajo, da se evropski državni vladajoči razredi (zlasti tisti v državah upnicah) odrečejo svoji lastni brezmejni oblasti in sprejmejo radikalno idejo o nadnacionalnih volitvah za nadnacionalno zvezno vlado. {api_embed_photo_R30}709794{/api_embed_photo_R30}
Njihova dilema je jasna: ali bodo EU spremenili v demokratično federacijo in s tem izgubili brezmejno oblast nad evropskimi državljani, ki jo imajo v današnji nedemokratični EU, ali pa bodo še naprej prenašali obredno bičanje vsakokratnega stanovalca Bele hiše. Glede na vršanje in besnenje ob njihovih periodičnih protestih se zdi, da so se evropski voditelji že odločili.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
