Gotovo se kdo, ki se je odločil prebrati ta sestavek, spomni množičnih protestov ozaveščene javnosti, televizijskih posnetkov iz vseh evropskih prestolnic, pa tudi drugih delov sveta pred tistim spornim napadom na Irak pomladi leta 2003. Kaj se je dogajalo? Ne glede na opozorila, ki so prihajala iz vseh koncev sveta, s strani uglednih osebnosti družbenega življenja, odločnega nasprotovanja vlad Francije, Nemčije, Rusije ter večine arabskih držav, so koalicijske vojne sile ZDA, ki jim je predsedoval George Walker Bush, Združenega kraljestva premiera, laburista Tonyja Blaira, z izsiljeno vilensko izjavo vzhodnoevropskih držav, ki se ji je priključila tudi Slovenija, brez predhodne odobritve napada Varnostnega sveta Združenih narodov izvedle invazijo na Irak. Povod bi naj bil, ker naj bi režim iraškega voditelja posedoval orožje za množično uničevanje. V dveh tednih je vojska zajela in usmrtila predsednika Sadama Huseina, zasedla vsa večja mesta v Iraku, vključno z Bagdadom, neizmerni kulturni dediščini pradavnega mesta pa ni prizanesla niti z ropanjem. Kmalu po tem napadu je Irak zajela krvava državljanska vojna, posledice z ničemer utemeljenega vojnega posega, pa so znane in jih je čutiti še danes. Nasilje je tlakovalo pot novemu nasilju in sprožilo nepregledne tokove beguncev. Svet od tedaj preprosto ni več to, kar je bil. Spornega orožja za množično uničevanje, ki naj bi bilo povod za vojno, seveda nikoli niso našli.
No, ker želimo v tem prispevku opozoriti predvsem na krizno komuniciranje, katerega pomemben del ni le spretno obvladovanje besed, pač pa še pogosteje molk ob pravem času, v tej zvezi omenjamo tudi znamenito izjavo francoskega premierja Jacquesa Chiraca. Vzhodnoevropske voditelje je po tem, ko so se nespametno priklonili pritiskom in sporni ameriško-britanski napad podprli, okaral z besedami: "Zamudili ste veliko priložnost, da bi bilo tiho."
Kakorkoli obračamo, dejstvo je, da ima nekdanji vzhodni blok evropskih držav, vključno s Slovenci, ki imamo dodatno še težave z dojemanjem vloge države in upravljanja z njo, šibko tradicijo v demokratični družbeni ureditvi. V minulih javnih soočenjih predsedniških in županskih kandidatih je bil sicer opazen znaten napredek. Manj je bilo neotesanosti, več kulturnega dialoga. Veliko pogosteje je bilo slišati, da si kot skupnost ne želimo več prepirov in sovražnosti, pač pa sodelovanja, pri čemer je bilo slišati tudi apele po strpnosti in vzajemnem poslušanju.
Ob poplavi lepih besed si seveda želimo, da to ne bi bile zgolj floskule za čas pred volitvah. Prav bi bilo, da dojamemo pomen teh pojmov v vsakdanji rabi in jih ponotranjimo. Kajti kako lahko ljudje sodelujemo, če pa nismo pripravljeni poslušati? Sebe in drugih? Če hitreje govorimo, kot mislimo in zato pogosto bleknemo nekaj, kar bi bilo bolje prej temeljito premislili? Obtožujemo ne da bi prišli prej stvari do dna? Sploh pa, ker govorimo eno, počnemo pa drugo, in še to vedno drugače, glede na trenutna razmerja moči?
Kajti kako lahko ljudje sodelujemo, če pa nismo pripravljeni poslušati?
Zakaj torej spodbujati izražanje in še bolj zmožnost poslušati in slišati, ne nazadnje tudi samega sebe? In kaj je ovira, da je to, še zlasti politikom pogosto tuje in naporno? Odgovor se skriva v pogojniku, da bi slišali druge, moramo opustiti prepričanje, da smo center sveta, ki se mu morajo vsi drugi pokloniti in prilagoditi, mi pa lahko po mili volji njim vsilimo vse, kar nam pride na misel. Šele če smo prerasli svoj zlohotni del narcisizma, predstavo o sebi, da smo nezmotljivi, brezsramno in krčevito oprijemanje prepričanja v svoj prav, smo zmožni prisluhniti in slišati, kaj nam hoče druga stran sporočiti. Še več, šele, ko stopimo čez to samozaverovanost, ne doživljamo več vsake tuje sugestije in kritike kot napad nase. Zlasti, če kritika ni žaljiva in nima prizvoka cinizma, smo zmožni prisluhniti, morda premisliti tudi o svoji vlogi in deležu odgovornosti, priznati napako in se korigirati. Tako se ljudje učimo drug od drugega in samo to je pot, ki dejansko vodi in krepi sodelovanje z drugimi.
Marsikomu se zapisano zdi kot lepa pravljica. Pa žal ni tako. Primer za to je nespretno izmotavanje nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira ob sklepih, ki jih je 2016. javnosti posredovala preiskovalna komisija sira Johna Chilcota, med njimi tudi, da je bil napad na Irak leta 2003 napaka, ki je škodila interesom države, ki bi jo lahko preprečil, če bi upošteval nedvoumna opozorila, ki jih je redno prejemal. Primerov nepripravljenosti slišati pa imamo obilo tudi v lastni sredini. Pokazali so se v ravnanjih minule vlade, ki je s tedanje pozicije moči šla nad nezadovoljne državljane z vodnimi topovi, s solzivcem in drugimi oblikami nasilja, ne da bi predhodno vztrajno iskala možnosti za dialog in za obe strani sprejemljive rešitve. Namesto tega pa je ljudi, ki so svoje nestrinjanje izražali s kolesarjenjem iz tedna v teden, več kot leto dni, ne glede na vremenske in vse druge okoliščine, s svojo gluhoto ponižala in si je tako zapravila ugled in zaupanje tudi tistega dela prebivalstva, ki v teh protestih ni aktivno sodeloval. Primerov nezmožnosti slišati, tudi lastnih izjav in sporočil, ki jih z njimi pošiljamo drugim osebam, bi lahko našteli še več. Posnetek boksarskega dvoboja dveh parlamentarcev s spremljevalnim tekstom, ki bi naj bil spodbuda za otroke v spopadanju z boleznijo, kot je rak, ne vsebinsko ne oblikovno ne ustreza sredstvu, ki bi naj imel učinke psihološke podpore in pomoči prizadetim otrokom in njihovim družinam. Žal pa je bil neustrezen tudi odziv na v tej zvezi izrečene pomisleke. Moteča je izjava, ki jo je v samoobrambi izrekla predsednica državnega zbora. Citiram: "Konec koncev je skorajda vseeno, kaj javnost misli o tem, saj to ni bilo namenjeno javnosti, ampak je bilo namenjeno izključno tem otrokom."
Halo? Vseeno je, kaj javnost misli o tem? Pustimo ob strani moraliziranje o tem, koliko spoštljivosti je v tej izjavi, pa pravniško izmotavanje, kaj je prav in kaj narobe. Moti slog komuniciranja, ki zapira pot razpravi o organiziranih oblikah pomoči in podpore, ki jo kot družba namenjamo tako tistim, ki jih prizadene bolezen, kot tistim, ki se dan za dnem, pogosto pozabljeni od vseh, znotraj našega ne prav urejenega zdravstvenega sistema poklicno in osebno spoprijemajo s problemi, ki jih ljudem prinaša bolezen.
Nekdanji predsednik Danilo Türk je ob čestitki novi predsednici RS opozoril, da vajeti v družbi prevzemajo nove generacije. Res je. In prav je tako. A ni slučaj, da v družbah z daljšo tradicijo, čeprav tudi tam ni zlato vse, kar se sveti, tega običajno ne počno brez treznega premisleka. Zlasti ker je časa za učenje kasneje bolj malo. Možnost težko popravljivih zdrsov pa do tedaj veliko.
