Težave v partnerskih odnosih: Nasilje se rojeva med štirimi stenami

Še zlasti zadnja desetletja, ko tudi na Slovenskem, posebno pa na njegovem štajerskem koncu, ne mine dan, da nas mediji ne bi seznanili z novim primerom družinskega nasilja s tragičnim koncem, kakršen je na primer ta zadnji iz Gerečje vasi.

A vrnimo se k uvodoma omenjeni seriji. Filmska zgodba govori o petih dobro situiranih ženskah, od katerih imajo tri stalne prijateljske stike. Skupna jim je skrb za otroke ob negovani javni samopodobi, pa tudi komaj prikrite težave v partnerskih odnosih. Serija je bila posneta po romanu Liane Moriarty in scenariju Davida E. Kelleyja, pri čemer kot zanimivost dodajamo, da gre za nekdanjega bostonskega odvetnika, ki se po več uspelih filmskih produkcijah avtorsko podpisuje tudi pod novejšo uspešnico, serijo Zlom (The Undoing), v hollywoodskih krogih pa znanem kot soprogu igralke Michelle Pfeiffer.

Zgodba iz TV-serije Male laži se odvija v okolici kalifornijskega Montereya, premierno je bila predstavljena med letoma 2017-2019, kasneje pa nagrajena z zlatim globusom. Tisto, kar v filmski zgodbi posebno pritegne, ni le mestoma s črnim humorjem zabeleženo družinsko življenje petih žensk, pač pa tudi odlična igra vseh udeleženih: Reese Witherspoon, Laure Derm, Meryl Streep in mnogih drugih. Tako glede na vlogo kot po briljantni igri izstopata z zlatim globusom nagrajena Nicole Kidman in Alexander Skarsgård. Igrata zakonski par Wright, pri čemer je on, Perry (Skarsgård), poslovnež, ki kljub pogostim odsotnostim budno spremlja tudi dogajanje doma, ter od njega starejša, privlačna žena Celeste (Kidman), ki se je po njegovi volji odpovedala poklicni karieri odvetnice, zdaj pa se v celoti posveča zgolj domu in svoji težko pridobljeni materinski vlogi. Gledalec se gotovo kdaj lahko poistoveti in zabava ob katerem od problemov, ki pestijo druge filmsko upodobljene pare, ob njiju, ki sta po prepričanju mnogih sanski par, ki živi svoje popolno življenje, pa se gotovo zresni. Postaja namreč priča nasilju - nasilju v partnerskem odnosu.

Telesno in psihično trpinčenje

Osnovne značilnosti partnerskega nasilja: medtem ko o družinskem nasilju govorimo v primeru fizičnega, emocionalnega, spolnega in ekonomskega nasilja oziroma zlorabe enega družinskega člana nad drugim, pri čemer se nasilje oziroma zloraba pojavljata med starši in otroki, na relaciji sorojenec-sorojenec ali med odraslimi otroki in ostareli starši, pa se nasilje v partnerskem odnosu pojavlja med možem in ženo, med neporočenim, heteroseksualno ali pa istospolno usmerjenim parom. Opredeljuje ga širok nabor vedenjskih vzorcev, ki imajo značaj telesnega in/ali psihološkega trpinčenja, ter spolne zlorabe, ki jih v intimnih odnosih ena oseba uporablja proti drugi, največkrat z namenom, da si pridobi ali ohrani moč in nadzor nad njim.

Pri tem se telesno nasilje kaže z udarci, brcami, davljenjem, lasanjem in pretepanjem; tisto psihološko, ki se s prvim prepleta, pa poteka navadno v obliki ustrahovanj, stalnih graj, žalitev, poniževanj in lastne hvale ter samopoveličanja, s čimer se zaseje dvom in oslabi samozaupanje žrtve. Moč in nadzor nad žrtvijo se tako lažje vzpostavita preko ukrepov kontrole gibanja, postopnega izoliranja žrtve od družine, od prijateljev in sodelavcev, z vzpostavitvijo informacijske blokade in blokade razpolaganja z denarjem, in vse zaplete še s spolnim nasiljem in zlorabo. Resnost oblik nasilja, če se žrtev v tem času ne upre in na neenak odnos pristaja, skozi čas običajno stopnjuje, kar pomeni, da "mehkejši", bolj prikrito agresiven manever "pranja možganov", ko storilec svojo žrtev poučuje, jo usmerja in ji svetuje, vse v slogu "Samo jaz sem zate pravi naslov", lahko nadomestijo hujši verbalni in tudi fizični izbruhi agresije.

Bolj skrito nasilje

V partnerski zvezi nasilje izvajajo tako moški kot ženske, slednje bolj verbalno, psihološko, in manj kot telesno obliko nasilja. Iz več razlogov, največkrat pa zaradi sramu in strahu pred socialno stigmo prizadetega, ostaja tisto, ki ga izvajajo ženske nad moškimi partnerji, bolj skrito kot nasilje moških nad ženskami - a tudi to, in sploh vse, kar se dogaja med štirimi stenami, in ni v skladu s posameznikovo javno podobo, sodi med dolgo zamolčane zgodbe. Sploh pa je nasilje moškega nad žensko v paru bolj opazno, ker se pogosteje kaže kot telesno nasilje in zloraba, kar pa za seboj pušča sledi v obliki modric, sploh pa pogosteje vodi do hudih posledic za zdravje in življenje tako ženske kot vpletenih otrok.

Poročajo, da je po svetu vsako leto vsaj štiri milijone žensk žrtev partnerjevega nasilja, pri čemer je obseg poškodb med ženskimi žrtvami za vsaj šestkrat višji od žrtev moškega spola. Svetovna zdravstvena organizacija, ki je pojav nasilja nad ženskami preučevala v desetih državah, je ugotovila prevalenco partnerjevega telesnega nasilja nad žensko od najnižje 13-odstotne za Japonsko do najvišje 61-odstotne za državo, kot je Peru.

Štiri faze poteka nasilja

Nasilje med partnerjema se pojavlja v značilnih štirih fazah: obdobju naraščajoče napetosti, ki jo storilec sistematično stopnjuje, medtem ko išče novo priložnost za napad, ženska pa se zato počuti nelagodno, sledi faza nasilja oziroma zlorabe, ta pa se po izbruhu nasilja sprevrže v tretjo fazo, ki ji pravimo "honeymoon" faza. Storilec za svoja dejanja išče opravičila. Svoji žrtvi se opravičuje, a ne, ker bi se počutil krivega, pač pa zaradi strahu pred posledicami. Tako svoja dejanja nasilja striktno zanika ("Ni res, to se nikoli ni zgodilo."), zvrača odgovornost za svoje početje na žrtev ("To se je zgodilo po tvoji krivdi, ti si kriva, ker si me izzvala"; "Če ti ne bi …", "Ti si vedno ..."), se brani z lažnim altruizmom ("To sem storil zaradi tebe, v tvojem interesu je to …"), ali pa prida svojemu početju globlji namen in naredi svoja dejanja nasilja sprejemljivejša ("Kar sem storil, je bilo treba storiti").

Ker ga postane strah izgube, jo prosi odpuščanja, obljublja, da se bo spremenil, da se nasilna dejanja ne bodo nikoli več ponovila, se ji dobrika tudi z darili, in podobno. Prav takšen vedenjski vzorec storilca nazorno kaže, zakaj je žrtvi nasilja običajno tako težko prekiniti toksičen odnos s partnerjem. Žrtev je spričo njegove trenutne mehkobe, kljub udarcem, ki so še malo prej padali po njej, pripravljena verjeti, da bo boljše. Predvsem pa je zmedena, se čuti krivo in verjame, da je partnerjev bes sama s čim izzvala. Večkrat bi zaradi skrbi za otroke, lastno odvisnost, dvoma in občutij sramu ali pa zaradi pomanjkanja opore in pomoči med bližnjimi, najraje vse skupaj pozabila. V četrti fazi zatišja je odnos partnerjev zato videti znova idealen, kot bi se grde scene med njima nikoli ne odvile. Storilcu je uspelo z obljubami žrtev znova pridobiti zase - vse do trenutka, ko že nedolžen povod znova ne požene kolesja začaranega kroga.

Dve rizični situaciji

V nasilnem odnosu s partnerjem obstajata za žensko dve rizični situaciji: obdobje nosečnosti in čas njene streznitve, to je obdobje, ko se odloči in izjasni, da bo zvezo prekinila. Raziskave v ZDA, Avstraliji in v Združenem kraljestvu so v primerih partnerskega nasilja za obdobje nosečnosti odkrile porast fizično nasilnih dejanj partnerja, ugotovili pa so tudi, da so ta postala glavni razlog za višji obseg maternalnih smrti. Rizično pa je tudi obdobje, kar potrjujejo tudi vsi znani slovenski primeri, od koroškega do novejšega, iz Gerečje vasi, ko se ženska v nasilnem odnosu z moškim partnerjem odloči, da bo svoje razmerje z njim končala, in je tako storilec soočen z verjetno separacijo oziroma izgubo.

Nekateri ameriški avtorji navajajo, da naj bi se tedaj kar 70 odstotkov takih primerov končalo tragično. Zato so toliko bolj poučni scene iz uvodoma omenjene serije Male laži in posnetek terapevtske obravnave izmučene in zmedene Celeste (Kidman). Družinska terapevtka jo človeško dovolj občutljivo, profesionalno pa kompetentno in odgovorno vodi preko vseh njenih odporov videti in sprejeti resnico. Vse do njene odločitve, da začarani krog nasilja prekine, ko jo usmeri: "Vse pripravite, da boste imeli kam iti … poiščite si zaupanja vredno osebo, razkrijte, kar ste doslej tajili in olepševali, pripravite sobo za otroka, plačajte račune, napolnite hladilnik, in če želite, da boste otroka zadržali, beležite vse, vsako modrico …, razmislite o vsem, da boste lahko varno stopili v novo življenje …"

Ljubosumje, impulzi jeze ...

Značilnosti v partnerstvu nasilnih oseb: glede nasilja med partnerjema ni najti izjem v demografskih karakteristikah, srečati ga je v vseh socio-ekonomskim grupacijah, res pa je metaanaliza kar 85 opravljenih študij o nasilju med partnerjema iz različnih delov sveta pokazala, da je višjo pojavnost najti med mladimi osebami, med takimi z nižjo izobrazbo in prihodki.

Teorij, ki poskušajo razložiti pojavnost nasilja v partnerstvu in pri tem posebej osvetliti lik storilca samega, je ogromno in jih je na tem mestu nemogoče vse navesti, kaj šele okvirno pojasniti: od psiholoških in socioloških teorij vzroka, stresnih teorij, Goodojeve teorije omejenih možnosti, feminističnih teorij nasilja, Bandurjeve teorije socialnega učenja, iz katere izhaja na primer tudi znana teorija medgeneracijske transmisije partnerskega nasilja, pa vse do Bancroftove teorije dobička, ki pa je neke vrste integracija vseh drugih.

Ugotavljajo, da v partnerstvu nasilni ljudje, ne glede na to, ali so moški ali ženske, izkazujejo enak skupek lastnosti: poudarjeno sumničavost in ljubosumje, nagnjenost k nenadnim in drastičnim spremembam razpoloženja in slab nadzor nad lastnimi impulzi, zlasti nad impulzi jeze. Čeprav jih sicer zelo skrbi lastna javna podoba, ki se skriva za stališčem "Pred javnostjo se ne pere umazanega perila, kaj bodo rekli sosedje?", izkazujejo te osebe večjo toleranco tudi do agresivnega vedenja drugih ljudi v družbi.

Sicer pa so študije Duttna in Oldmana s sodelavci odkrile med osebami s tovrstnim nasilnim obnašanjem kombinacije lastnosti, ki jih pripisujemo psihopatski oziroma sociopatski osebnosti, mejni in narcisistični osebnosti, v vseh primerih s poudarkom na nezmožnosti empatije. Razlikujejo tri tipe storilcev in to glede na stopnjo resnosti nasilja oziroma zlorabe, glede na razširjenost nasilnih dejanj, tudi zunaj partnerskega odnosa, glede na spremljajoče vedenjske motnje, morebitno zlorabo nedovoljenih substanc ter glede na izražene osebnostne motnje:

- storilec, ki je nasilen do partnerja in znotraj družine, ne zlorablja pa drog in ne kaže osebnostnih motenj, njegova dejanja so po intenziteti manj ogrožajoča;

- storilec z mejno osebnostno strukturo, za katerega so značilni vzorci nestabilnosti v odnosih, v samopodobi, identiteti, razpoloženju, vzorci samopoškodovanja in impulzivno izvršenih agresivnih dejanj, tudi zunaj partnerstva in družine;

- splošno nasilen storilec, pri katerem je nasilje v partnerskem odnosu eno od področij, kjer se kaže tako njegova afektivna nestabilnost kot njegova antisocialna orientiranost in hudo pomanjkanje empatije.

Žrtve partnerskega nasilja

Žrtve nasilja in zlorabe v intimnih odnosih najdemo med moškimi in ženskami, med skupinami z različnimi demografskimi, družbenimi in ekonomskimi skupinami, med bogatimi, izobraženimi, uglednimi, pa tudi med manj izobraženi in materialno slabše preskrbljenimi, med tistimi, ki živijo na podeželju in tistimi, ki so v mestih, in končno, žrtve partnerskega nasilja lahko postanejo ljudje različnih veroizpovedi. A razlike vseeno obstajajo. Najnovejša, portugalska raziskava iz Porta kaže, da so ženske bolj izpostavljene nasilju, če so nasilje ali zlorabo že doživele v otroštvu, če so ekonomsko odvisne, brez opore in brez pomoči v svojem okolju in trepetajo za svoje življenje.

Zaradi razraščanja nasilja, predvsem pa zaradi njegovih posledic, je vsak primer nasilja oziroma zlorabe nujno čim prej ustaviti. Te so večplastne - psihične, fizične, socialne - izražene pri ženski, pa tudi pri otrocih, ki so zaradi dogajanja v taki toksični skupnosti travmatizirani. In, ne nazadnje, zaradi razraščanje tovrstnega nasilja je v njeni prosperiteti ogrožena vsa družba. Ženske, ki so doživele nasilje v partnerskem odnosu, izkazujejo posledično lastnosti, zaradi katerih se same težje osvobodijo nasilnega odnosa. Imajo običajno nizko samopodobo, skopo mrežo socialnih kontaktov, zožen življenjski prostor in horizont, so čustveno in ekonomsko odvisne, nasploh negotove, pasivne in podredljive. Posledice pa se ne pojavljajo le v psihični sferi, pač pa se kasneje izražajo tudi v obliki različnih psihosomatskih motenj - kot kronične bolečine nedoločljivega vzroka (glavoboli, bolečine v križu), v obliki različnih gastrointestinalnih in ginekoloških težav, tudi v pojavu spolno prenosljivih bolezni - zaradi česar vse te osebe običajno tudi pogosteje obiskujejo zdravnika, so deležne več raznolikih preiskav, obravnav in se večkrat zatekajo v bolniški stalež.

Kaj storiti

V družbi, kakršna je postala naša, ki sliši, a ne zna poslušati in razumeti, bo spričo razširjene egocentričnosti in egoizma na eni strani ter zastrupljene komunikacije z nepregledno množico žalitev, ciničnih diskvalifikacij, intrigantstva in manipulacij, ki postajajo stalnica, in kot povračilni ukrepi največkrat zadenejo slehernika, ki trezno razmišlja in svoje kritične misli tudi obelodani, čeprav se večina okrog njega, v strahu za svoj vsakdanjik in svoje kratkoročno ugodje, obrača proč in je tiho, v takem okolju bo težko ustaviti ne le opisovano, pač pa tudi vse druge oblike nasilja.

Imamo veliko krasnih, senzibilnih ljudi, z znanjem in z zmožnostjo dolgoročnega razmišljanja, a jih primitivna agresivnost in zaslepljena samozadostnost odločevalcev prevečkrat preglasita in ustavita. Nasilje, porojeno med štirimi stenami, je pač kompleksne narave in v veliki meri tudi odsev dogajanja v družbi. Samo ukrepi policije, socialnih služb in sodišča, na katere v takih primerih tako radi prenašamo vso odgovornost, ga pač ne bodo preprečili. Če ne bomo mnogočesa v temeljih spremenili v svojih glavah, toliko težje.