Po podatkih COVID-19 sledilnika je bilo v petek, 7. januarja, v Sloveniji 22.756 aktivno okuženih ljudi s korona virusom. Dva meseca prej, 8. novembra, jih je bilo 21.543. Epidemiološka slika se je v teh dveh mesecih rahlo izboljšala samo dan po božiču, 26. decembra, ko je bilo 18.506 okuženih. In še to najbrž samo zato, ker na praznični dan ljudje pač ne grejo k zdravniku, četudi se počutijo slabo.
Po tem datumu je šla številka samo še navzgor. Pa nas novoletni val, kot pravi stroka, niti še ni dosegel. Res je, da k dnevni številki okuženih po novem prištevamo tudi primere, odkrite s hitrimi testi, a teh je veliko manj. Še več! Hitri testi znižujejo odstotek okuženih med dnevno testiranimi, zato je to v resnici precej slaba tolažba. Na PCR teste so napoteni tisti, pri katerih je verjetnost korone zelo očitna. Na hitre teste pa se odpravijo tisti, ki bi želeli potrditev, da so negativni.
Bomo zdržali do množičnega cepljenja? In kako množično sploh bo?
Že več kot dva meseca živimo v precej tesnem lockdownu. S policijsko uro, prepovedjo prehajanja občinskih meja, z zaprtimi šolami in vrtci, brez žive, pristne kulture, sproščenega športa. Z mnogimi zaprtimi trgovinami in storitvenimi dejavnostmi, z omejeno produktivnostjo. In vse to samo zato, da bi zmanjšali število človeških stikov. Korona virus potrebuje živega gostitelja, da preživi. Mi pa imamo danes več kot 1200 okuženih več kot takrat, ko smo v lockdown vstopili. To je težko sprejeti brez jeze in vrste vprašanj.
Jasno je, zakaj se je to zgodilo. Virusu smo dovoljevali, da je precej lahkotno skakal z enega na drugega. Službe, zasebna druženja in zabave se največkrat omenjajo kot ključni krivci za širitev epidemije.
Ne enega ne drugega
Voditelji in strokovnjaki nam že deset mesecev dopovedujejo, da se bomo z virusom morali navaditi živeti. Ta poduk razumem kot način življenja, v katerem je epidemijo mogoče obvladovati s čim manj vpliva na kakovost življenja.
A kaj, ko pri nas ni ne enega ne drugega. Stanja ne obvladujemo, kakovost življenja pa ustvarja depresivne, zagrenjene, zaskrbljene, revne, suicidalne, agresivne državljane - psihologi pa bi dodali še kaj.
Za stanje ni krivo samo uporništvo, ki nam ga pripisujejo kot del nacionalnega karakterja. Uporništvo proti voditeljem, ki jih večina volilnega telesa ne prenaša. Uporništvo proti stroki, ki ji zlasti ljubitelji zarot ne verjamejo. Uporništvo s ciljem "pustite me pri miru".
Mantra
To je novodobna mantra tistih, ki pozabljajo, da na svetu niso sami in da morajo med nami veljati družbena pravila — tudi nenapisana -, ki nam omogočajo sobivanje.
Ob takšnem razmišljanju in v teh okoliščinah celo razumnemu človeku popusti volja do uporabe razuma. V čem je smisel spoštovanja priporočil stroke in vladnih odlokov, če ni sprememb na bolje?
V čem je smisel tega, če vsakodnevni, naporni, odrekanja polni treningi ne prinašajo rezultatov, se pogosto sprašujejo športniki. Mnogi odnehajo.
Bomo zdržali do množičnega cepljenja? In kako množično sploh bo?
Egoistična mantra nas oddaljuje od civilizacije, ki v svojem temelju velja za razsvetljensko antitezo nerazviti, temačni družbi.
* Kolumna je že bila objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
