Evrovizijski glasbeni cirkus je srečno prispel v Liverpool. V dveh polfinalnih večerih se je število sodelujočih držav s 37 skrčilo na 26. Približno 160 milijonov ljudi si je nato v soboto, 13. maja, ogledalo veliki finale. Po skromnih začetkih leta 1956, ko so se v gledališču v Švici pomerili predstavniki le sedmih držav, je danes tekmovanje za pesem Evrovizije eden od najbolj gledanih glasbenih televizijskih šovov na svetu.
Vseeno v zvezi z njim vlada nekaj zmede, ko gre za to, katere države v kontekstu Evrovizije veljajo za evropske. Nekaj jasnosti glede tega človek dobi, če vsaj malo pozna pravila in prakse mednarodne politike. Proces odločanja, kdo lahko sodeluje in kdo ne, ter pravila, ki veljajo za sodelujoče, so zanimiv odraz mednarodnega prava.
Druga vrsta unije
Sodelovanje na tekmovanju za pesem Evrovizije je povezano s temeljnim načelom mednarodne pravne ureditve: pomembna je suverenost. Dejstvo, da je neka država priznana kot država, šteje več kot to, da je fizično locirana v Evropi. Dejanski udeleženci Evrovizije so televizijske postaje, ki so članice Evropske radiodifuzne zveze (EBU), zveze nacionalnih oziroma javnih televizijskih in radijskih hiš na evropskem območju oddajanja. Del tega območja sta tudi severna Afrika in Bližnji vzhod. Izrael, ki je zmagal že štirikrat, na podlagi tega na Evroviziji sodeluje že od leta 1973. Maroko je sodeloval enkrat, natančneje leta 1980, vendar nikoli več.
Druge države prihajajo in odhajajo, kar je pogosto odvisno od proračunskih omejitev (to je bil tudi razlog za letošnjo odsotnost Črne gore in Severne Makedonije), nacionalnega interesa, uspešnosti predstavnikov v preteklih letih (Andora, Monako, Slovaška), zavračanja pravil glasovanja (Turčija) ali domnevnega nasprotovanja vse večji prisotnosti in vidnosti predstavnikov skupnosti LGBT (Madžarska).
Če nam je všeč ali ne, Evrovizija je postala del kulturne pokrajine v Evropi in drugod po svetu
Leta 2021 in 2022 so bile iz EBU izključene televizijske hiše iz Belorusije in Rusije, zato ne morejo sodelovati na Evroviziji. Kosovo si želi sodelovati. A čeprav ga je večina evropskih držav že priznala kot državo, še vedno ni polnopravni član EBU. Pogoj za članstvo v EBU je članstvo države v Mednarodni telekomunikacijski zvezi (ITU), pogoj za to pa je članstvo države v ZN, Kosovo pa tega še nima.
Tako kot pri mednarodnem pravu, po katerem imajo le stalne članice Varnostnega sveta ZN pravico do veta, tudi pri Evroviziji niso vse države enakopravne. Za tiste, ki prispevajo največ denarja za tekmovanje, veljajo drugačna evrovizijska pravila. Francija, Nemčija, Italija, Španija in Velika Britanija se skupaj z zadnjo zmagovalko neposredno uvrstijo v finale in se jim torej ni treba bati, da bi izpadle v polfinalu. To sicer zveni kot nepoštena prednost, vendar denimo francoski zasedbi Alvan in Ahez ali Nemcu Maliku Harrisu (2022), Britancu Jamesu Newmanu (2021), Nemcu Jenriku ali Špancu Blasu Cantu (2021) ni prav nič pomagala in so vseeno pristali na dnu lestvice.
Morda se sprašujete, zakaj na Evroviziji sodeluje Avstralija. Ker si Evrovizijo vsako leto ogleda ogromno število Avstralcev in ker občasno na njej nastopi tudi kak avstralski glasbenik ali glasbenica (najpogosteje za Veliko Britanijo, denimo Olivia Newton-John in Gina G), je bila na tekmovanje leta 2015 na Dunaju kot posebna gostja povabljena tudi Avstralija (pravzaprav avstralska televizijska hiša SBS). Nato so Avstralijo znova povabili, da sodeluje na Evroviziji, tokrat pet let zaporedoma, torej od leta 2018 do leta 2023. Podobno kot pri mednarodnem pravu je mogoče tudi v tem primeru pravila nekoliko prilagoditi.
Evrovizija je pogosto napačno razumljena kot proizvod EU. Ne le da je prva Evrovizija potekala leta 1956, torej leto dni pred ustanovitvijo Evropske gospodarske skupnosti, ampak se od članic EU niti ne zahteva niti ne pričakuje, da so članice EBU.
Koncept evropske integracije je bil večkrat navdih za pesmi, najbolj očitno pa za pesem Insieme: 1992 (Skupaj: 1992), ki je prinesla zmago Italiji. Tekmovanje za pesem Evrovizije je tedaj potekalo v Zagrebu v tedanji Jugoslaviji, edini socialistični državi, ki je pri tekmovanju sodelovala v času hladne vojne. Leta 1988 je Evrovizija potekala v Dublinu na Irskem. Gostitelji so v sodelovanju z Evropsko komisijo pripravili intervalni video posnetek popotovanja po Evropi, katerega namen je bil promovirati evropski turizem. Del tega videa je bil tudi prizor, kako se udeleženka tekmovanja Celine Dion sprehaja po krompirjevi njivi.
Brexit ne pomeni, da Velika Britanija ne sme več sodelovati na Evroviziji ali da je že v naprej obsojena na poraz. Sam Ryder je na tekmovanju leta 2022 za Veliko Britanijo osvojil skupno drugo mesto (ter prvo mesto po izboru žirije). Običajna praksa - ki je tudi zelo pomembna v mednarodnem pravu – pomeni, da zmagovalec dobi priložnost, da gosti naslednje tekmovanje, vendar ne vedno. BBC je bil povabljen, da letos gosti tekmovanje namesto Ukrajine.
Sistem, ki temelji na mednarodnih pravilih
Evrovizija je zelo dober primer, kako pravila delujejo pri mednarodnih partnerstvih. Nekatera so nespremenljiva in stalna, medtem ko je nekatera mogoče spreminjati. Včasih so nujne tudi sankcije, vendar odločitev zanje nikoli ni lahka.
Pravila o nastopih udeležencev – vse pesmi, ki tekmujejo na Evroviziji, morajo biti original in še nikoli objavljena, na odru pa je lahko naenkrat največ šest ljudi – so zelo stroga, a se sčasoma spreminjajo. Od leta 1999 nastopajočim denimo ni več treba peti v uradnem jeziku države, ki jo zastopajo, v omejenem obsegu pa lahko predvajajo tudi vnaprej posnete spremljevalne vokale.
Pravilo, ki EBU občasno povzroča glavobole, je, da niso dovoljena besedila politične narave. Pesem We Don't Want to Put In, ki jo je leta 2009 na Evrovizijo poslala Gruzija, ni smela sodelovati, ker naj bi preveč namigovala na tedanjega ruskega premiera Vladimirja Putina. Po drugi strani je Izrael dve leti prej lahko tekmoval z rap pesmijo o (tedanjem) voditelju Irana.
Ukrajinska pevka Jamala je leta 2016 zmagala s pesmijo z naslovom 1944, ki govori o deportaciji krimskih Tatarov med drugo svetovno vojno. Leto 2007 je Ukrajino zastopal Verka Serduchka, ki ga je ruska delegacija obtožila, ker je med prepevanjem svoje pesmi Dancing Lasha Tumbai dejansko izrekel besede "Rusija, na svidenje".
Nadzorovanje meja med tem, kaj je izrečeno in kaj je s tem dejansko mišljeno, je težka naloga. Hrvaški predstavniki so svojo pesem letos odpeli v hrvaščini, toda pomena besed, ki se v besedilu ponavljajo, denimo "armagedonona", ni težko uganiti.
Avstrija s svojo pesmijo načenja vprašanje slabe zastopanosti žensk v glasbeni industriji in majhnih zaslužkov, ki jih pevcem in tekstopiscem zagotavljajo storitve za pretakanje glasbe.
Knjige in znanstvene članke bi lahko napisali o tem, da je Evrovizija omogočila večjo vidnost skupnosti LGBT, ki je sporna politična tema v mnogih evropskih državah, predvsem preko zmage Dane International (Izrael, 1998) in Conchite Wurst (Avstrija, 2004).
Če nam je všeč ali ne, Evrovizija je postala del kulturne pokrajine v Evropi in drugod po svetu. Predvsem pa nam pomaga razumeti kompleksnost mednarodnih in evropskih pravnih redov, interpretacije in uporabe pravil ter prisotnost politike. Kot je leta 1991 zapela pevka Amina, predstavnica Francije: C'est le dernier qui a parle qui a raison. (Prav ima tisti, ki spregovori zadnji.)
