"Uf, zvonik cerkve Sv. Petra so razfukali!" Stali smo tisti torek, 2. julija 1991, popoldne na radgonski Partizanski cesti pred hotelom Grozd in nejeverno gledali dol na ulici proti zahodu, kjer se je po hudem poku kadilo iz razbitega zvonika.
Gornja Radgona je bila tedaj že precej izpraznjeno mesto. Z območja okoli mejnega prehoda so pred spopadi, ki so se v mestecu začeli v petek, 28. junija, evakuirali okoli 300 prebivalcev. Drugi so se po večini skrivali po domačih kleteh. Kdaj bo po mestu znova zaropotalo, nisi mogel nikoli vedeti. Ko naj bi po vsej Sloveniji vladalo premirje, je v Gornji Radgoni kljub vsem mednarodnim konvencijam ponavadi pokalo kot za stavo.{infobox-quote_full}166052{/infobox-quote_full}
Zrli smo torej nejeverno dol po Partizanski cesti, kjer je že v petek padla po nekaterih podatkih prva slovenska civilna žrtev desetdnevne vojne za Slovenijo, Janez Svetina. Zrli takrat jaz, moj prijatelj in nekdanji sošolec Matija Kavčič ter novinar Reutersa, čigar imena si v tisti vojni vihri nisem zapomnil. Vem le, da je bil po rodu Poljak. No, in prav ta me je vprašal, čigavi pa so, zaboga, tisti vojaki, ki na drugi strani parkirišča pred hotelom Grozd z nabitimi puškami skačejo v jarke in okope okoli karavle. Pogledam in avtomatično rečem: "Naši!" In še kar stojimo ter se čudimo, ker se je medtem na meji znova vnel srdit spopad med teritorialci in tankovsko enoto polkovnika JLA Berislava Popova, ki ji je v petek po velikih mukah in žrtvah uspelo zasesti mejni prehod z Avstrijo. Končno kapne Matiji: "Ma, kakšni naši? Tile niso več naši!" Uf, mater! Seveda ne. To so bili graničarji JLA. Ampak ker sem od malega živel v bližini karavle, kamor smo kot otroci večkrat zahajali med graničarje in predvsem občudovali njihove pse, sem, takšen, kot sem, se pravi, neprilagojen za vojna dejstva, vse pomešal. Uspelo se nam je le še spogledati, nato pa smo z največjo hitrostjo skočili v svoje tri avte, edine parkirane na parkirišču, in s cvilečimi gumami jadrno odpeljali vsak v svojo smer. Na srečo nihče od graničarjev ni streljal na nas. Matija in jaz sva se nato po kakšni minuti spet našla z avtoma na sejmišču, novinarja Reutersa pa nisem videl nikoli več.{api_embed_photo}678651{/api_embed_photo}
Z Matijo sva bila pogumna in sva se peš vrnila v središče mesta. Zopet sva se bližala karavli, kjer se je tudi že vnel spopad, saj so jo obkolili teritorialci. Ampak nisva prišla daleč. Brez zračnega alarma, ki so bili one dni pogosti, a zaman, sta naju pred Starim blokom od nikoder naenkrat preletela miga. Miga, lovska bombnika JLA. Matija je bil bolj pameten in se je s pločnika zatekel v Stari blok. Jaz, idiot, pa sem se skril pod večji grm na drugi strani ceste. Grm me seveda od kakšnega letalskega rafala ali bombe prav gotovo ne bi zaščitil. Na srečo sta miga nad mestom le obrnila in na obrobju raketirala Avtoradgono, podjetje, katerega kamioni so bili največkrat uporabljeni v barikadah v mestnih ulicah.{api_embed_photo}678652{/api_embed_photo}
V slabi uri se je spopad za karavlo končal. Posadka graničarjev se je teritorialcem vdala, takoj ko je imela prvega ranjenega. Šel sem ga pogledat v zdravstveni dom. Je rekel, da je Marko iz Niša, nabornik, da nima nič s to norostjo. Nad levim ušesom so mu zdravniki in medicinske sestre sanirali rano. Globoko krvavo črto čez glavo od strela. Kot drugim vojakom, ki so Popova na meji zapustili že prej, so tudi njemu priskrbeli civilno obleko. Pa mu, pretresenemu, dopovedovali, kakšno srečo je vendarle imel, da strel ni šel za samo milimeter globlje. Ker bi mu razsul možgane.
Medtem so se na meji streljali še pozno v noč. Pa vendar to niti ni bil najhujši dan v obmejnem mestu, edinem prizorišču bojev med desetdnevno vojno v urbanem okolju. Omenil sem že petek, ko je oklepna enota JLA prodrla v mesto in na mejni prehod. Tedaj so prostovoljci Popovu med Partizansko cesto in Maistrovim trgom z molotovkami zažgali celo kolono spremljevalnih kamionov in drugih vozil. Med prodorom so tanki streljali naokoli, da se mi je zdelo, kot da ponavljajo bitko pri Kursku, tisti najznamenitejši in najmnožičnejši oklepni spopad leta 1943 v drugi svetovni vojni. Kljub temu sem jih fotografiral, vmes tudi sam bežal pred streli iz protiletalskega mitraljeza v klet, pa spet nastavil objektiv na že omenjeno zažgano kolono, v kateri je v enem od vozil gorelo tudi človeško truplo.{api_embed_photo}678653{/api_embed_photo}
V četrtek, 4. julija, je oklepna enota, potem ko nobeni strani med boji ni uspelo ustvariti prevlade, smela zapustiti mejni prehod in se vrniti v Varaždin. Gornja Radgona pa je nejeverno gledala na svoje rane, požgane hiše in uničena stanovanja. Znan je radgonski dialog, posnet za televizijo, med prestrašenim malčkom in objokano mamo: "Mama, kaj je?" "Kaj je? Vse so nam vküp spotrli!"
Obmejno mestece je štelo mrtve in ranjene ter vojni reklo: "Nikoli več!"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
