(POGLED) Golob pač ni priplaval po goveji župi

"Bog sam vedi, čemu se ljudje lasajo? Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške!"

Ivan Cankar: Hlapci

​Golob je v enem od aprilskih soočenj dobronamerno, a lahkomiselno omenil, da bi se mogoče bilo dobro kak dan, dva v tednu odpovedati mesu. Ker da za krmo živine oziroma rejnih živali porabimo disproporcionalno veliko pridelkov — dvakrat več žit, kot jih zaužijemo ljudje —, pa še k toplogrednim plinom da živinoreja zelo znatno prispeva.

Ideja, da bi lahko uživali (vsaj malo) manj mesa, je naletela na burno neodobravanje zoprnega dela javnosti. Zato, ker jo je populariziral že takrat favoriziran kandidat, zdaj bodoči mandatar. Izjavo so pograbili desničarji in jo spolitizirali in profanirali. Iz Golobovega predloga so naredili updatano verzijo prepada med vedno podhranjenimi domobranskimi, antikomunističnimi omnivori in vsega sitimi partizanskimi, tranzicijskimi wannabe vegani.

87,93 kile

Statistično gledano je zadeva res neverjetna. Berem, da povprečen Slovenec na leto pojé — oziroma je pojedel, leta 2020 — ne več ne manj kot 87,93 kile mesa.

Dêlite to cifro — za 20 kg višjo od povprečja EU! — s 365 in videli boste, da to na dan nanese celih 24 dek! Skoraj četrt kile! Kar je en orjaški šnicl, ki bi ga normalno ješč in fizično aktiven človek kvečjemu pojedel brez priloge!

Vsak dan!

Tudi če od teh osmih unč in pol na dan odštejemo požrte pršute, paštete, poli salame, mortadele, ocvirke, špeh, zaseko, tlačenko in druge mesnopredelovalne pasje radosti, še vedno ostane za en solidno hranljiv normiran gostilničarski zrezek — toda statistika o tem ne poroča.

Vsak dan!

Lk 18, 10-14

Ironično je, da so se prvotno prav dvakrat na teden (ob ponedeljkih in četrtkih) postili farizeji, šele pozneje so jih začeli posnemati kristjani (ob sredah in petkih). Tako se glasi Prilika o farizeju in cestninarju v Lukovem evangeliju (18, 10-14):

"Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: 'Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.' Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: 'Bog, bodi milostljiv meni grešniku!' Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan."

No, današnje cestninarje, ki bodo "povišani", današnji "ponižani" farizeji kličejo elektro oligarhi.

Dunajc, burger, kebab, pljučna …

Sem vsejedec. Jem tudi meso. Rad — in brez specističnih skrupul —, a ne vsak dan. Namenoma? Ne. Sedemkrat minus dvakrat na teden? Ne vem. Ne vodim evidence. Včasih mi paše, včasih pa ne. Vsak dan mi ne.

Tako kot mi včasih zapašejo dunajc, burger, kebab, pljučna, krvavice, karmenatl, pražena jetrca ali pohan piščanec, mi drugič zapašejo šparglji, samo skleda solate, bučna juha, pašta s paradižnikovo omako ali pestom genovese ali pire s špinačo z jajcem na oko.

Meso ni umor. Tako kot tudi abortus ni umor.

Meso kot razkošje

Za siromašen, vsega hudega navajen narod, ki je pol svoje zgodovine jedel močnik, šunko pa samo za veliko noč, je meso še danes razkošje. Neke vrste znamenje prestiža in udobnega življenjskega standarda. Da pojemo 20 % več mesa kot povprečen Evropejec? Kako dobro nam gre, kajneda. Da imamo 38 več osebnih avtov na tisoč prebivalcev, kot je povprečje v EU? Še bolje!

Toda zakaj je potem slovenski realni BDP per capita po drugi strani za več kot 6000 evrov nižji od povprečja EU in za več kot 9000 evrov nižji od povprečja evrocone? Ah, nič ne dé. Glavno, da pojémo veliko mesa in se veliko vozakamo. Občutek je takoj boljši.

Sendvič s posebno

In ko nekdo nič hudega sluteč pripomni, da bi morda lahko jedli manj mesa — ker to pa ja ni nič takega, če ga ne jemo ravno vsak dan —, se nanj usuje plaz zmerljivk v stilu, češ, glejte ga, avtoritarca in bleferja, on bi delal red na področju ekologije in odrekal kao zdravo hrano otrokom in slabotnim, v resnici pa bi samo denar prekladal v malhe ekosocialističnih elit.

Ponavljam: po porazu desnice na volitvah me ne bi moglo manj brigati, kaj o aktualnih političnih razmerah od mesnih obrokov do RTV obrokov misli in piše populistična desničarska falanga. Še tem manj me zanima, kaj na vse te teme pravi njihov propagandni aparat, ki je zdaj — ko ni več vladen — samo še zanemarljivo smešen.

S tem tekstom sem hotel samo opozoriti, da je del Slovenije tako zarukan ali, lepše rečeno, retardiran, da se čuti dolžnega protestirati celo proti temu, da bi kak dan v tednu ali dva — po lepi krščanski (ali magari farizejski) navadi — četudi iz konkretnejših razlogov, ne zaradi opija za ljudstvo — ne jedli mesa. Ker si ne pustijo vzeti niti dveh od sedmih pohanih pišk na teden.