V odmaknjenosti in osami, v katerih trenutno sem, ne sledim temu, kaj se dogaja v Sloveniji. Toda novice seveda pricurljajo tudi sem. Kot recimo to, da Slovenija ne zna urediti vstopa v državo podobno kot Hrvaška. Če v Sloveniji izpolniš vse potrebne obrazce, na meji samo pokažeš dokument in pelješ naprej. Kot v predkoronskih časih. Za vstop v Slovenijo pa moraš na meji - sredi tedna, ponoči! - čakati nekaj ur.
Zakaj Slovenija ni uvedla nekaj podobnega kot Enter Croatia? Ker ni hotela? Morda zato, da bi državljanom s prestopanjem meje tako zagrenila življenje, da bi se raje odločili, da dopust preživijo v Sloveniji in unovčijo bone?{infobox-quote_full}166873{/infobox-quote_full}
Ob neustrezni organizaciji dela na mejnih prehodih govorimo o zdravstvenih rizikih. Toda v tem letu in pol s korono smo se že lahko prepričali, da slovenska vlada ni zmožna voditi socialnih procesov tako, da bi zdravstvene rizike dejansko obvladala, kolikor je pač mogoče.{api_embed_photo_L30}692801{/api_embed_photo_L30}
Res je sicer, da zdravstvenih rizikov nočejo obvladovati tudi slovenski državljani sami. Kar precejšen del. A tisto, kar bi lahko naredila država, vseeno ni narejeno. Nimamo sistema Enter Slovenija. Nimamo posebnih voznih pasov na cestah pred mejnimi prehodi za ljudi, ki so vse potrebno v zvezi z zdravstvenimi riziki uredili že prej in bi lahko potovali hitreje, tako rekoč predkoronsko.
Seveda ne gre za to, da slovenska vlada česa takega ne bi mogla urediti. Ne. Gre za gospodarsko in politično rešitev, ki sta jo izumila Janša in Počivalšek: slovenski denar naj ostane v Sloveniji. In rešuje naš turizem. Čeprav imamo od morja v resnici le mlako. In nekateri, ki o sebi mislijo, da se s svojim vedenjem vladi upirajo, v resnici pridno ubogajo. Svoj dopust preživljajo tam, kjer jim je zaukazala vlada. V Sloveniji. In svoj denar uporabljajo za to, kar hoče Počivalšek: za reševanje slovenskega turizma.{api_embed_photo}692599{/api_embed_photo}
Seveda pa do mene prihajajo tudi dobre novice. Recimo tiste o naših košarkarjih na olimpijskih igrah. Slovence je prevzela košarkarska evforija. Seveda. Slovenci uživajo v učinku socialnosti. Učinek socialnosti dobro dene. Ker med drugim bilda ego. Tistih, ki se sicer počutijo slabo v svoji koži. In v družbi, v kateri živijo.
A to ne pomeni, da uspehi slovenskih košarkarjev niso vredni občudovanja. Ker so. Vredni so pa tudi razmisleka. Razlage. In posnemanja.
Za njihovimi uspehi namreč stoji logika. Ki ni samo seštevek posameznikov, kot pogosto mislimo. Res je, da imamo Dončića. Seveda je tako tudi zato, ker je v reprezentanci Luka. Ampak on ne igra zase. Igra za ekipo. Kot je povedal: ne gre za to, koliko dober sem jaz, gre za to, koliko dobra je ekipa.
Gre torej za socialnost. Za učinek socialnosti. Ki ni nikoli samo seštevek njenih delov. Recimo športne ekipe. Gre za več. Če socialna skupina deluje, razvije posebno dimenzijo, moč, ki preseže seštevek učinkov njenih delov.
To zdaj gledamo pri slovenskih košarkarjih. Zato so tako dobri. In bodo res dobili medaljo, če bodo tako nadaljevali.
Njim bi privoščili. Ne nam. Ker to počnejo oni. Ne mi.
Mi pa seveda še vedno v glavnem delamo nekaj popolnoma drugega. Kar je prav tako zakonitost delovanja socialnih skupin. Mi namreč zlorabljamo socialne skupine za doseganje svojih partikularnih osebnih interesov. To počne vlada. Zato vlada ne deluje. To počne že celo svojo politično kariero Janša. Zato vedno ločuje. Uničuje svoje zaveznike.{api_embed_photo}692799{/api_embed_photo}
To počne večina šefov in šefičev, ki jih lahko opazujem na delu. Uporabljajo svojo, njemu ali njej dostopno količino družbene moči za to, da se dokopljejo do svojih partikularnih koristi. Zase. In za svoje sluge. Za to uporabljajo in zlorabljajo skupino. Ta zato ne more delovati. Ne more razviti moči svoje socialnosti. To je tako, kot če bi Dončić igral za to, da bi postal najboljši košarkar olimpijskih iger. Če bi ga vodil ta motiv, bi ekipa trpela. Slovenski košarkarji ne bi blesteli. Takoj bi nehali blesteti, če bi jih gnal njihov osebni ego. Biti boljši. Jaz sam. Plus moji sluge. Biti najboljši.
Velikokrat sem že pisala o negativnih pasteh, ki jih pred slovensko družbo in državo postavlja matrica domačijskosti kot skozi zgodovino Slovencev vzpostavljena matrica socialnosti. Velikokrat sem tudi omenila, da ta matrica skriva v sebi tudi izjemne potenciale. In da je škoda, da se teh potencialov ne zavedamo. Jih ne razumemo. Jih ne znamo izkoristiti.
Košarkarji nam zdaj praktično demonstrirajo moč in potencial te matrice. Moč in potencial domačije, ki deluje. Ki deluje ne za dobrobit šefa in njegovih slug. Ampak za dobrobit celote. Za to, da bi tako lahko delovala, pa mora pozabiti na dobrobit šefa in njegovih slug. To je lekcija Luke Dončića.
Si predstavljate, kakšna bi bila Slovenija, če bi polovica domačij znala aktivirati moč socialnosti? Ali vsaj desetina?