POGLEDI

(PISMO BRALKE) Apel v imenu izbrisanih

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Začetek demonstracij z opozorilom na izbris, ki so jih 6. marca 2008 na Prešernovem trgu v Ljubljani pripravili Mirovni inštitut, Pravno informacijski center nevladnih organizacij ter Amnesty International Slovenije
Robert Balen

V luči dogodka iz sredine decembra, ko se je na nas obrnila PP Ljubljana Šiška in prosila pomoč pri zbiranju podatkov za identifikacijo žrtve požara, ki je zajel prikolico v industrijski coni Stegne, se socialne delavke in delavci CSD Ljubljana obračamo na pristojne organe z apelom za takojšnje sprejetje ustreznih zakonodajnih rešitev, ki bodo izbrisanim omogočile dostojno bivanje v naši državi in s tem dostop do vseh njenih javnih servisov.

Žrtev požara je bil namreč Zoran Tešanović. Za strokovne delavke in delavce CSD Ljubljana, enota Ljubljana Šiška, gospod Zoran ni bil samo eden od 25.000 izbrisanih. Bil je oseba - oseba s svojimi potrebami, željami, strahovi, upanji. Z njim smo intenzivno delali zadnjih nekaj let, ko mu njegovo zdravstveno stanje ni več dopuščalo, da bi sam skrbel zase. A ni bilo vedno odvisen od drugih. Pred izbrisom je delal. Na ljubljanski tržnici je imel stojnico. Po izbrisu se mu je - kot 25.000 drugim ljudem - spremenilo življenje. Stroka je tekom let po izbrisu dognala, da je ta tako močno posegel v življenja ljudi, da lahko kot posledico identificiramo tudi posttravmatski stresni sindrom. Posledica izbrisa je namreč večkrat socialna izključenost posameznika; Slovenija je na svoj rob z eno odločitvijo, enim dejanjem odrinila posameznike in družine in s tem kruto posegla v njihovo usodo.

Poleg Zoranovih prijateljev je CSD Ljubljana v sodelovanju z Mirovnim inštitutom, Slovensko filantropijo, Ambulanto s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja Pro Bono, Rdečim križem, Karitas, društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice ter MOL poskušal gospodu olajšati težko življenje na obrobju Ljubljane. S skupnimi močmi smo nekoliko sanirali prikolico, v kateri je preživel zadnja leta svojega težkega življenja. Položili smo polivinil na streho, da je nehala zamakati, ter izolirali tiste dotrajane dele, ki jih je bilo možno izolirati. Elektrike gospod ni imel. Telefon je polnil v lokalu čez cesto. Hrano so mu dnevno dostavljali prostovoljci Slovenske filantropije. Sam si je na prenosnem plinskem gorilniku skuhal kakšno juhico, testenine. S plinskim gorilnikom se je tudi grel. Topla oblačila smo mu pozimi nosili z vseh strani. Pozimi je bila temperatura v prikolici podobna zunanji. Poleti je bilo v njej podnevi kot v peklu. Zoran je težko hodil, samo ob pomoči hodulje. Spretno se je naučil sestopati in vstopati v prikolico, potreboval je nekaj časa, a mu je vedno uspelo. Poleti je sedel pred prikolico pod drevesom in se zahvaljeval Bogu za obvoznico pod njim – mimo vozeči avtomobili so vsaj malo premešali zrak, da se je lahko hladil. Ja, Zoran je zadnja leta preživel na zunanjem robu ljubljanske obvoznice.

Kako simbolično, tja je kot izbrisani v resnici dejansko spadal - na obrobje družbe, praktično ven iz nje - brez pravic, brez možnosti, brez dostojanstva. In kljub temu da se nas je okoli našega Zorana zbralo kar nekaj - vladnih, nevladnih, državnih in lokalnih organizacij - nismo mogli preprečevati vse bede njegovega življenja in tudi ne preprečiti tega, kar je ves čas kot senca viselo nad nami - kaj, če se nekoč, ko se bo Zoran grel, kaj vname? Kaj, če Zoran v prikolici zgori? In zgodilo se je natanko to, česar smo se vsi, ki smo z Zoranom delali, najbolj bali. Črn dan je bil to za vse nas. Tega dne smo se med seboj klicali, a besed nismo imeli. V telefon smo molčali. In s tem smo si povedali vse.

Koliko Zoranov nas socialne delavke in delavce še čaka tam zunaj? To za nas niso samo številke. Za nas so to ljudje, s katerimi imamo človeške odnose. Socialno delo je stroka, ki temelji na odnosu. Brez odnosa ni socialnega dela. Socialne delavke in delavci smo zavezani sledenju in spoštovanju Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu. Ta nas zavezuje k odgovornosti do družbe. Socialne delavke in delavci se moramo skladno s svojo poklicno etiko boriti proti nepravičnosti in družbenim neenakostim - še posebno v korist najranljivejših posameznikov oziroma skupin.

Na državo, na njene pristojne organe tako socialne delavke in delavci v svojem imenu, v imenu vseh izbrisanih in v imenu Zorana Tešanovića naslavljamo apel, da v najkrajšem času sprejme zakonodajne mehanizme, ki bodo uredili status izbrisanih posameznikov ter jim tako omogočili dostop do vseh njenih javnih servisov. Ker imajo do tega pravico.

-----

Anja Tekavčič, socialna delavka, zaposlena na Centru za socialno delo Ljubljana

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?