(OBLETNICA) Sto let od rojstva pionirja moderne transfuziologije

Prof. dr. Edvard Glaser se je rodil 5. februarja 1922 v Mariboru, kjer je končal osnovno šolo. Njegova nadaljnja poklicna pot se je pričela sprva na učiteljišču, kjer se je predvsem posvetil glasbi, kompoziciji, dirigiranju in violini. Za študij medicine se je odločil šele, ko je na lastni koži občutil, kaj pomenita oholost in nečlovečnost soljudi, žal prisotni tudi med zdravniki. Študij medicine je končal z odliko sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v Zagrebu. Vojsko je služil na SOŠ v Beogradu in na Pomorski vojni akademiji v Divoljah.

Prvo službo je dobil na Transfuzijski postaji v Mariboru, kjer je kljub številnim laskavim vabilom iz tujine ostal do upokojitve. Leta 1964 je opravil specialistični izpit in postal prvi specialist iz transfuziologije in imunohematologije v Sloveniji. Njegova znanstvenoraziskovalna pot, posvečena transfuziologiji, imunohematologiji in hemostaziologiji, se je strmo vzpenjala. Strokovno se je izpopolnjeval na številnih znanih klinikah in sodeloval pri mnogih kongresih. Leta 1976 je postal doktor znanosti z disertacijo Preučevanje razširjenosti hepatitis B antigena in podtipov v zaprtih in polzaprtih kolektivih, leto kasneje je bil izvoljen za docenta, leta 1982 pa za profesorja imunohematologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Kot pedagog je bil učitelj številnim bodočim specialistom transfuziologije.

Svojo veliko življenjsko energijo in svoje strokovno znanje je namenil razvoju Oddelka za transfuziologijo in imunohematologijo Splošne bolnišnice Maribor, katerega predstojnik je bil do upokojitve. Razvijal je najsodobnejšo in najnaprednejšo transfuziologijo, uvedel številne moderne tehnike in metode, med katerimi je bila zelo odmevna forenzična hemogenetika, prvi v Sloveniji je pričel uporabljati separator celic in oddelek je prvi pričel uporabljati računalniško obdelavo podatkov.

Profesor Glaser je bil avtor številnih znanstvenih člankov, objavljenih v znanih znanstvenih revijah. Med temi je bilo posebno zanimivo sodelovanje s porodničarji. Leta 1968 so izvedli prvo intrafetalno transfuzijo krvi, o kateri so posneli film Morbus hamolyticus foetalis, ki je bil prikazan na številnih evropskih in svetovnih kongresih. Poleg aktivne udeležbe na številnih kongresih je bil tudi sam organizator kongresov, simpozijev in seminarjev z mednarodno udeležbo.

Med velike zasluge profesorja Glaserja prištevamo razvoj prostovoljnega anonimnega neplačanega krvodajalstva, ki je doseglo vrhunec prav v času njegovega delovanja. S svojim prijaznim nastopom, skromnostjo in prijazno besedo je prepričal marsikoga, da je daroval kri. Prav tako je bil vedno tam, kjer so ljudje zaradi naravne nesreče ali vojne potrebovali pomoč, kot pri potresu v Skopju in v Črni gori. Obdobje slovenske osamosvojitvene vojne, ki ga je doletela na terenu v Lenartu, je preživel v bolnišnici in pomagal vsakomur, ki je kri potreboval, in to ne glede na njegovo nacionalno pripadnost.

Dolga leta je bil svetovalec za krvodajalstvo in transfuziološko službo zveznim in republiškim organom v Beogradu, predsednik Združenja hematologov in transfuziologov Jugoslavije, več kot 22 let predsednik Sekcije transfuzijske medicine Slovenije SZD, predsednik Odbora za krvodajalstvo in transplantacijo pri Rdečem križu Slovenije.

Kljub redni zaposlitvi v bolnišnici se je udejstvoval še na drugih področjih. Ustanovil je zdravstvene postaje v Zgornji Kungoti, Pernici, dolga leta je v Limbušu opravljal delo splošnega zdravnika, uvajal patronažno službo in dežural v najbolj nemogočih razmerah. Zanimalo ga je raziskovanje zgodovine medicine. Dolga leta je bil predsednik Medikohistorične sekcije Zveze zdravniških društev Slovenije. Objavil je številne odmevne članke in organiziral odmevne znanstvene medikohistorične simpozije. Zadnji simpozij Mariborska pokopališča v mozaiku časa in evropske kulture je bil kronan z izdajo knjige z istim naslovom. Žal njenega izida ni več doživel, kot tudi ne njegovega večletnega prizadevanja, da se pokopališče Pobrežje včlani v Združenje evropsko pomembnih pokopališč ASCE. Bile je tudi predsednik Društva za boj proti raku in član Društva univerzitetnih profesorjev Maribor.

 Že od mladosti je bil velik ljubitelj in poznavalec klasične glasbe, predvsem oper, bil je odličen violinist, numizmatik in filatelist. Kot ljubitelj nogometa je bil do svoje smrti predan Nogometnemu klubu Maribor, pri katerem je bil prvi zdravnik. Vse življenje je čutil pripadnost "svojemu" Mariboru. Kot že omenjeno, se je zavzemal za ohranitev pobreškega pokopališča, njegova daljnovidnost pa je zabeležena v letnem poročilu iz leta 1962, kjer je predlagal ustanovitev Medicinske fakultete in Klinične bolnišnice v Mariboru. Obe instituciji sta danes v ponos Univerzitetnemu mestu Maribor.

Za zasluge na medicinskem in humanitarnem področju je prejel veliko priznanj. Med pomembnejša štejemo pečat mesta Maribor 2002, častni znak svobode Republike Slovenije za dolgoletno, nesebično, požrtvovalno zdravstveno-humanistično delo 2002, leta 2003 je postal Naj Mariborčan, leta 2004 je postal častni občan mesta Maribor kot znak spoštovanja za obsežno znanstveno delo na področju sodobne transfuziološke in serološke dejavnosti s poudarkom na imunohematologiji in krvodajalstvu.

Kljub številnim zadolžitvam je bil predan družini, veselil se je vsakega osebnega in študijskega uspeha nas otrok in vnukov. Prvega decembra 2007 zgodaj zjutraj je življenje odličnega zdravnika, velikega človeka in humanista za vedno ugasnilo.