Ameriški predsednik Donald Trump je bič božji. Za nekatere dobesedno, orožje božje kazni za grehe zahodnega človeštva. Te pooseblja gerontokracija ostarelih hipijev na čelu ameriške demokratske stranke, katere najvidnejši predstavnik je bil zdaj že bivši, starostno oslabel in kognitivno vprašljiv predsednik Joe Biden. Ta klika je zaukazala 70+ spolov, z ustoličenjem kulture omejevanja in izključevanja omejila svobodo mišljenja in izražanja (tudi raziskovanja!), zamenjala meritokracijo s "pozitivno diskriminacijo" in odprla meje nezakonitim priseljencem.
Tudi če v Trumpu niso videli božjega odposlanca, so mnogi glasovali zanj zato, ker so glasovali proti norostim prebujenja, kot sta nalaganje kolektivne krivde za dejanja izpred nekaj sto let in zaničevanje kulturne identitete domače večine, kot se to dogaja tudi v vse več evropskih državah, v katerih domačini postajajo domorodci. Ostarela levica je nihalo potisnila predaleč in Trump je njen korektiv. To si lahko naravoslovno razlagamo z drugim Newtonovim zakonom, da vsaka akcija izzove reakcijo, ali družboslovno s porušenjem ravnotežja v Lewinovem polju sil, v katerem so zahodne družbe živele od druge polovice dvajsetega stoletja.
Ni malo tistih, ki v demagoško avtoritarnem in človeško primitivnem Trumpu vidijo novega Mussolinija ali Hitlerja in naše čase primerjajo s tridesetimi leti dvajsetega stoletja. Po tej razlagi preveč demokracije v krizi preide v demagogijo, ki je v ameriškem primeru cepljena še z oligarhijo. Od tod pozivi k omejevanju svobode govora, ki naj bi zdaj že ogrožala demokracijo na stari celini. Če je tako, nas čakajo temni časi.
Zakaj je Trumpova zmaga dobra
Sam nisem črnogled. Kar se je pred Trumpom iz ZDA prelivalo čez ves zahodni svet in ga predrugačilo v nič, ni bilo vzdržno. Zato je bila Trumpova zmaga na ameriških predsedniških volitvah dobra. Prepričan sem, da bi bil svet s Kamalo Harris kot ameriško predsednico v večjem kaosu, kot je zdaj. Kam bo šla ameriška republika pod Trumpom, bomo še videli. Vsekakor bodo o tem odločili Američani in ne mi. Naš problem ni Donald Trump; naš problem se imenuje Ursula von der Leyen.
Na današnje ZDA gledam skozi očala, ki jih je pred skoraj dvesto leti ustvaril Alexis de Tocquevile, Francoz, ki se je odpravil čez lužo proučit mlado Demokracijo v Ameriki, kot se imenuje njegovo najpomembnejše delo v štirih zvezkih. Med njegova pomembna opažanja sodi, da je tamkajšnja demokracija utemeljena tudi na organiziranem druženju v vseh vrstah bratovščin, cerkva, prostovoljskih organizacij in združenj. Nič ni bilo bolj ameriško od tega, da je 47. predsednik ZDA v Washingtonu šel na inavguracijsko mašo v episkopalno cerkev, v kateri se je poročil z Melanijo in krstil sina Barrona (slednje sicer ne v Washingtonu, ampak na Floridi). Tam ga je prečastita Mariann Budde zaprosila, naj bo milosten do pripadnikov skupnosti LGBTQ+ in do migrantov: "V imenu Boga vas prosim, bodite usmiljeni do ljudi v državi, ki jih je zdaj strah." Tako ni bilo nič bolj trumpovsko kot to, da je potem predsednik Trump javno bentil čez škofinjo, ki jo je moral poslušati. To so ZDA v najboljši luči.
Med državljani in vlado je široko polje civilnodružbenih sil, ki so na različnih stopnjah organiziranosti, vsaka s svojim poslanstvom in neodtujljivo pravico do iskanja svoje sreče. Med njimi sta tudi osrednji politični stranki, demokratska in republikanska. Prva je povsem izgubila kompas, in če je bila Kamala Harris res najboljše, kar je lahko ponudila, potem si ne zasluži vladati. Razsulo, v katerem se je znašla, odpira prostor za zamenjavo generacij in od uspešnosti te bo odvisna njena prihodnost. Republikansko stranko si je pokoril Trump, ampak tudi na njenem polu so že vidne razpoke.
Zato me za Ameriko in njen učinek na svet ne skrbi. Tudi tehnomilijarderji me ne. Pred njimi so bili naftni in bančni baroni, pa so se umirili, in tudi ti se bodo. Za zdaj pa imajo prav, ko opozarjajo na to, da smo za zahodu nehali sanjati o velikih rečeh, ki so civilizacijo pripeljale do sem, kjer smo, in to je v najboljše razmere za življenje, kar jih človek pozna zadnjih nekaj sto tisoč let. Sanjajo Kitajci, sanjajo Indijci, sanjajo Savdijci, kmalu bo sanjala tudi umetna inteligenca, samo za zahodnjake naj bi bilo to neprimerno. V ZDA nič več. Misija na Mars ni toliko vprašanje časa, kdaj bo uresničena, kot je povrnjena pravica o razmišljanju na veliko.
"Mutti Merkel" se je je znebila
Medtem ko so se ZDA zbudile iz prebujenstva, je to v vrhovih EU še v polnem razcvetu. Povsem očitno je, da se Evropa deindustrializira zaradi prebujenske okoljske in siceršnje omejevalne zakonodaje. Ko se je soočila z ruskim napadom na Ukrajino, pa je ugotovila, da s storitvami ni mogoče voditi kinetičnih spopadov. Najprej je bankam naročila, naj ne vlagajo v oboroževalno industrijo in industrije materialov zanjo, po začetku vojne pa je obrnila ploščo in jih zdaj v to spodbuja. Brez tankov, topov, računalnikov in dronov se ne moreš braniti, zanje pa potrebuješ tovarne. Za te pa bomo potrebovali novo industrializacijo Evrope. Sicer se kar preoblikujmo v velik muzej na prostem.
Kar je bil za ZDA Joe Biden, je za EU Ursula von der Leyen. Bila je najslabša ministrica v vladi Angele Merkel. "Mutti Merkel" se je sodelavke elegantno znebila tako, kot to naredijo pametni politiki: povišala jo je in poslala iz Berlina v Bruselj za predsednico Komisije EU. Von der Leynova je za sabo pustila nemško obrambno ministrstvo in vojsko v razsulu. V Nemčiji so bili vsi odkrito veseli, da so se je znebili. Nas pa so "osrečili" z njo. Podobno velja za večino evropskih komisarjev. Namesto najboljših nam v Evropi vladajo najslabši. Ki iščejo luč pri belem dnevu in so menda našli kompas. Ampak ta žal ne kaže v pravo smer.
Evropa še bolj kot ZDA potrebuje spremembo, če se hoče v veliko igro na svetovni sceni vrniti kot igralec in ne kot žeton. Za začetek se moramo vrniti k zdravi pameti, angleškemu common sense, latinskemu sensus communis. Spet se bomo morali vprašati, v čem smo najboljši in zaradi česa, kar počnemo, je svet boljši, kot bi bil brez nas. To ne more biti pritrjevanje zamaškov na plastenkah niti nadležno piskanje ob prekoračitvi vsakokratne omejitve hitrosti v avtomobilih. (Oboje je nedavno uzakonila EU.)
Elon Musk je ameriške sanje z Lune preusmeril proti Marsu. Vemo, kam gre Amerika. Se komu sanja, kam gre Evropa?
