"Ko je Elon Musk, ki je menda eden najbolj inteligentnih inženirskih genijev planeta, gotovo pa eden najbolj bogatih in vplivnih zemljanov, stopil na oder, je bil samo še fant. Ego ranjenega štirinajstletnika, stereotipnega piflarja, ki pri telovadbi igra šah, je preglasil vse titule, ki mu jih je dal svet. Njegova hiphop hoja, sumljivo pozdravljanje z desnico ter besedilo, ki je vsebovalo skorajda več orgazmičnih medmetov kot besed, so izdajali, da je vse, kar potrebuje, to, da ga vidimo in prepoznamo kot vrednega. Da vidimo, da je okej tip. Da ga vzljubimo. Ali zasovražimo v njegovi omnipotentnosti.
Končno mu je uspelo: zdaj cel svet ve, da z njim ni šale, da je on model, ki strelja največje rakete, ki lahko jutri kupi facebook in Slovenijo, ki z lokom strelja v nove tesle, ki z X-om upravlja britansko demokracijo, ki kadi travo z Roganom, ki bo koloniziral Mars, ki je jebeni bestič od predsednika ZDA! /.../
Festivala čvrste erekcije, ki smo mu priča, ne smemo videti kot katastrofe, ki je sledila polomiji, ker nekim drugim centrom moči s svojimi medijskimi mrežami in vplivi ni uspelo v sedlu obdržati tistih, ki se skrivajo pod krinko zmernih in spodobnih. Tak pogled je skrajno naiven in nevaren. Popolnoma jasno je, da aktualna demokracija s svojo ponudbo razvojnih modelov ne more spremeniti sunka zgodovine, ki je v resnici star nekaj sto let in jezdi isti imperialistični val. Velja tako za Evropo kot za Ameriki. Toda zgodovina uči, da se spremembe vedno zgodijo tako, da se nekaj konča oziroma presnovi v nekaj drugega. Z evolucijo ali revolucijo. Konci pa običajno nastopijo takrat, ko obstoječe začne spominjati na parodijo samega sebe. Takšne transparentnosti v odnosih med nosilci ekonomske in politične moči, kot smo ji bili priča oni dan, ko nas je Elon po moško pozdravil, človeštvo ni videlo od starega Egipta dalje."
