Matjaž Gruden
V ponedeljek, 19. septembra, je na sedežu Združenih narodov, tik pred začetkom letošnjega zasedanja Generalne skupščine, potekal državniški vrh z imenom Spreminjanje izobraževanja. Namen srečanja je bila potrditev politične pozornosti in podpore naporom, da se z ambicioznimi in konkretnimi ukrepi poseže v krizo izobraževanja, ki stotisočem otrok po svetu, še posebej v državah v razvoju, onemogoča dostop do rednega in kvalitetnega šolanja. Negativne posledice krize izobraževanja ne prizadenejo zgolj otrok, ampak so ključna ovira v družbenem razvoju in možnostih za hitro in učinkovito spoprijemanje z razvojnimi, ekonomskimi, socialnimi izzivi in varnostnimi ter okoljskimi grožnjami. Ker pa je v zadnjem trenutku prišlo do spremembe v načrtih večine šefov držav in vlad, ki so jih v ponedeljek pričakovali v New Yorku, so glavno besedo na vrhu posledično imeli tisti, ki niso dobili vabila na kraljičin pogreb v Londonu. Razpravo je v dvorani Ekonomskega in socialnega sveta, tik ob dvorani, v kateri zaseda Varnostni svet Združenih narodov, odprl iranski predsednik Ebrahim Raisi. V svojem nagovoru je izpostavil predvsem potrebo, da izobraževanje temelji na pravičnosti, domoljubju in družinskih vrednotah, ob tem pa brž pristavil, da govori seveda izključno o "normalnih družinah, ne pa nenaravnih skupnostih, ki jih forsirajo nekatere zahodne družbe". Kaj si mislijo o predsednikovem pojmovanju pravičnosti, so pred palačo Združenih narodov izrazili protestniki, ki so na zelenici postavili pravo pokopališče z nagrobnimi spomeniki stotinam žrtev iranskega režima, v ospredju pa je bila velika fotografija 22-letne Kurdinje Mahse Amini, ki je umrla med aretacijo, potem ko jo je zaradi nenošenja naglavne rute aretirala iranska nravstvena policija. Iranske oblasti so sicer izjavile, da je smrt mlade ženske vredna obžalovanja, a to ni preprečilo množičnih protestov, v katerih sodelujejo predvsem pogumne Iranke, ki jih varnostne sile razganjajo z nasiljem. Do zdaj je bilo ubitih že več kot 40 protestnikov oziroma protestnic.
Na otvoritvi Generalne skupščine Združenih narodov, ki je sledila v torek, je prvi spregovoril brazilski predsednik Jair Bolsonaro, ki je zbranim razložil svoj koncept človekovih pravic, ki temelji na "obrambi družine, zaščiti življenja od rojstva, samoobrambi in zavračanju teorije spola". Dobrih 1500 kilometrov južneje, v prestolnici Floride Tallahasseeju, je guverner te zvezne države Ron De Santis zaposlen s svojimi predsedniškimi ambicijami za volitve 2024. Svojega vzornika Donalda Trumpa želi prehiteti po desni, kar je sicer težko, a očitno ne nemogoče. Spomladi je na Floridi uveljavil zakon "ne reci gej", ki prepoveduje vsakršno omenjanje spolne usmeritve ali spolne identitete v nižjih razredih floridskih šol. Zakonodaja je na las podobna tisti, ki so jo pred časom uvedli na Madžarskem, pred tem pa tudi v Ruski federaciji. Upravam šolskih okrožij, ki jih pridno polni s svojimi somišljeniki, je De Santis podelil zelo široke pristojnosti glede vmešavanja v vsebino pouka in šolskih knjig, ki jih je treba očistiti vse progresivne nesnage, ne le glede omenjanja homoseksualnosti, ampak tudi glede rasne diskriminacije oziroma kritične teorije rase, ali "toksične propagande", kot ji pravi naš slovenski zet Donald. Kritična teorija rase je sicer multidisciplinarno preučevanje sistemskega rasizma oziroma načinov, kako na zakonodajo, politična in socialna gibanja in medije vplivajo družbeni koncepti rase in etničnosti. Pred dnevi se je Ron, skupaj s svojim teksaškim kolegom in somišljenikom Gregom Abottom, izkazal tudi s pošiljanjem migrantov, ki so legalno čakali na procesiranje svojih zahtev po azilu, na "liberalni" otok Martha's Vineyard ob obali Masachussetsa in pred domovanje ameriške podpredsednice Kamale Harris. Kaj Trumpovi republikanci, od njihove večine v vrhovnem sodišču navzdol, menijo o pravici žensk, da svobodno odločajo o svojem telesu in rojstvu otrok, vemo. "Za otroke gre", velja od spočetja do rojstva, potem pa naj se znajdejo, kot vedo in znajo, še posebno, če se rodijo na napačnem koncu kapljajočega gospodarstva.
Humanistične vrednote niso klobasa, ki bi jo lahko rezal, kot ti paše, in delil samo sebi in svojim
V tej svetovni druščini borcev za "družinske vrednote" bi veljalo omeniti seveda kar še nekaj politikov in političnih skupin iz različnih koncev Evrope, a prav posebno mesto v tem kontekstu zavzema ruski predsednik Vladimir Putin. Predsednik Ruske federacije svojo politiko že dolgo gradi na sistemski homofobiji v imenu ruske kulture, duhovne čistosti in obrambe pred liberalno dekadenco zahoda. V svojem zadnjem nagovoru ruskih državljanov, v katerem je po nizu porazov v svoji agresiji na Ukrajino utemeljeval potrebo po "delni mobilizaciji", je kot razlog navedel tudi zaščito ruskih državljanov pred grožnjo zahodnih "psevdovrednot". Pri tem mu pridno pomaga vrh ruske pravoslavne cerkve. Marca je ruski patriarh Kiril napad na Ukrajino utemeljeval s potrebo, da se Rusija (in očitno tudi njene sosede) zaščiti pred "vsiljevanjem" parad ponosa.
Morda bo kdo zamahnil z roko, češ da gre pri podobnih stališčih glede homoseksualnosti, enakopravnosti med spoloma in nediskriminaciji do različnih družbenih skupin med politiki iz tako različnih koncev sveta za naključje, kot če bi se, na primer, vsi zavzemali za pravico do zavijanja v desno ob rdeči luči. A seveda ni tako. Ne glede na njihove trenutne odnose in stališča enih do drugih gre za lokalne različice iste ideološke patologije. Homofobija in mizoginija, odrekanje pravice ženskam, da svobodno odločajo o svojem telesu, skupaj z nestrpnostjo do migrantov, so premeteno in načrtno izbrani vzvodi za razbijanje in obrambo pred liberalno demokracijo. Zahodni desni populizem, ruski nacionalistični imperializem in iranska teokratura izkoriščajo strahove, frustracije in predsodke in z izpostavljanjem določenih družbenih skupin jeznim in razočaranim državljanom ponujajo krivce za vse njihove resnične in namišljene tegobe. Predvsem pa si s podpihovanjem nestrpnosti tlakujejo pot ali utrjujejo oblast. Homofobija in spremljajoče ideologije, ki temeljijo na nestrpnosti in sovraštvu, so primerna nit, s katero je mogoče razparati pogosto zelo šlampasto zaštrikano liberalnodemokratično jopico. Stigmatizacija ter odrekanje enakopravnosti in pravice do spoštovanja človeškega dostojanstva eni družbeni skupini je učinkovit vzvod za miniranje solidarnosti, empatije in družbene odgovornosti do kateregakoli posameznika ali skupine v družbi. Najprej so prišli po homoseksualce … Humanistične vrednote niso klobasa, ki bi jo lahko rezal, kot ti paše, in delil samo sebi in svojim. Družba, v kateri enakopravnost in človeško dostojanstvo nista priznana vsem, pelje v družbo, v kateri slej ko prej ne bosta veljali za nikogar. Spodkopavanje solidarnosti in empatije v družbi je tudi tisto, kar pri desnem populizmu tako privlači neoliberalce. "Naravni zakoni", ki homoseksualnost razglašajo za nenaravno, so tudi priročno opravičilo za družbo, v kateri ima večina zelo malo ali nič, peščica pa skoraj vse.
Še posebej cinično in zavržno je, da se takšne ideje širijo v imenu obrambe družin in otrok. V populistični paradigmi se družina brani s sovraštvom do drugih in drugačnih, o pravicah otrok pa se odloča glede na spolno usmerjenost njihovih staršev, ne pa glede na njihove potrebe po starševski ljubezni, varstvu in zaščiti. Odgovor na to seveda ni, da obrambo družinskih vrednot in pravic otrok prepustimo populizmu. Prav v imenu družine in otrok se je tej ideologiji treba postaviti po robu. Družine lahko zaščitimo le s socialno, ekonomsko, stanovanjsko, zaposlovalno in izobraževalno politiko, ki bodo ljudem, ne glede na njihove osebne okoliščine, ponujale možnost za dostojno življenje in svobodno odločanje o ustvarjanju družine in rojstvu otrok. Enako lahko interese otrok zaščitimo le tako, da ustvarimo družbene pogoje, v katerih bodo vsi otroci varni, njihove pravice spoštovane, v kateri bodo vsi imeli dostop do kvalitetnega izobraževanja in vseh drugih oblik socialne in fizične varnosti in blagostanja. Alternativa temu je ideologija, ki družine in otroke "ščiti" tako, da homoseksualce potiska v segregacijo, ženske za štedilnik, ljudi v stiski pa pušča na cedilu. Če tem idejam dovolimo, da prevladajo, se bomo kaj kmalu znašli v družbi, v kateri se bo slabo pisalo vsem, še posebno družinam in otrokom.
