Maja 2014, neposredno po ruski okupaciji ukrajinskega Krima, je v prelepi dunajski baročni palači Liechtenstein City potekal dogodek, ki so mu organizatorji nadeli ime Sveta aliansa. Srečanje, ki so se ga med drugim udeležili Marion Maréchal-Le Pen, še skrajnejša nečakinja svoje skrajno desničarske tete Marine Le Pen, eden vidnejših članov lepenistične stranke Aymeric Chauparade, španski princ Sixtus Henry Bourbon Parma, takratni vrh avstrijske Svobodnjaške stranke Heinz-Christian Strache, Johanus Gudenus (oba znana tudi po svojih počitnicah na Ibizi nekaj let kasneje), vodja bolgarske skrajno desne stranke Atak Volen Siderov in, po pisanju medijev, tudi nekaj desničarskih skrajnežev iz Hrvaške. Zborovanje Svete alianse je financiral ruski oligarh z dobrimi zvezami v Kremlju in v vrhu Ruske pravoslavne cerkve Konstantin Malofejev. V ospredju razprav so bila prizadevanja za obrambo Evrope pred "liberalnimi idejami in homoseksualnostjo v imenu patriotizma in krščanskih družinskih vrednot". V podobni sestavi in na podobno temo se je cvet evropske skrajne desnice nekaj mesecev kasneje sestal tudi v Moskvi in okupiranem Donecku.
"Napol fašizem"
Tematika tega in podobnih druženj je rdeča nit, ki povezuje kulturni boj skrajno desne politike v mnogih evropskih državah, v ZDA in seveda tudi drugje. Z različnimi poudarki in nacionalnimi konteksti, a ta kulturni boj vedno temelji na istem diskurzu boja proti liberalnim vrednotam, homoseksualnosti, dekadentnosti liberalnih elit in njihovih vrednot. V ZDA to zgodbo peljejo seveda predvsem Trump in njegovi, pod blagovno znamko MAGA, v imenu katere se prepovedujejo šolske knjige in vsebine, napada parlament in ustavne institucije, zanikajo rezultati volitev, omejujejo pravice žensk in družbenih manjšin. Gre za politiko, ideje in ljudi, ki jih je ameriški predsednik Joe Biden pred kratkim imenoval "napol fašizem".
V Evropi veliko slišimo o nevarnosti "kulturnega marksizma". Za kaj naj bi pri tej zadevi šlo, je bralcem madžarskega tednika Mandiner, ki je bil objavljen decembra 2020, pojasnil takratni predsednik slovenske vlade Janez Janša. Takole je povedal. "V komunističnem manifestu iz 19. stoletja piše, da je za ustvarjanje novega sveta oziroma komunizma treba razgraditi narod, družino, zasebno lastnino, zasebno šolstvo in religijo. Paradoksalno tega cilja kljub ogromnim žrtvam in trpljenju komunizem ni dosegel z nasiljem in diktaturo. Zato se iste cilje zasleduje na drugačen način. Preko množičnih medijev, univerz, kulturne industrije, multinacionalnih institucij, množičnih migracij, vsiljene multikulturnosti, delovanja nekaterih političnih strank. Dogaja se nekaj, kar je precej spretno skrito, a vsak, ki pozna zgodovino in politične koncepte, lahko vidi smer, v katero se vse skupaj razvija." Veliko pozornosti je nujnosti boja proti kulturnemu marksizmu posvetil tudi Anders Breivik, norveški ekstremist, v manifestu, s katerim je pojasnjeval razloge za svoj morilski pohod v Oslu in na otoku Utøya, v katerem je umoril 77 pretežno mladih ljudi in otrok.
Ilustracija ideologije, ki prevladuje v ruskih političnih in intelektualnih krogih
Na že omenjenem zborovanju Svete alianse na Dunaju seveda ni bilo le sodelujočih iz zahodne Evrope, ampak je tam bila tudi močna delegacija organizatorjev iz Rusije. Med njimi je bil tudi filozof, politolog in ideolog Aleksander Dugin, ki je bil nedavno deležen velike pozornosti po tem, ko je v atentatu umrla njegova hči in somišljenica Darja Dugina. Aleksander Dugin je vsekakor zelo kontroverzna osebnost, ki pa se mu, predvsem v zahodni javnosti, pogosto pripisuje pretiran neposredni vpliv na Putina in njegovo politiko. Dugin je bil ruski javnosti, vsaj do nedavnega atentata, bolj ali manj neznan. A tudi če ne gre za novodobnega Rasputina, ki bi skrit za zavesami kremeljskih dvoran Putinu narekoval, kaj naj počne, je njegovo pisanje izjemno zanimivo, če ne kot veliki načrt, pa vsekakor kot ilustracija ideologije, ki prevladuje v ruskih političnih in intelektualnih krogih in se odraža v Putinovi politiki do Rusije, njene vloge v svoji "bližnji soseščini" in v svetu, odnosu do zahoda, predvsem ZDA, pa tudi do Evropske unije in seveda Ukrajine.
Dugin je svoje ideje o Evraziji in ruskem svetu razdelal v svojem traktatu Temelji geopolitike iz 1997. To delo je pomembno za razumevanje ozadja zadnjih dogodkov, vključno z agresijo na Ukrajino, saj kaže, da so ideje, na podlagi katerih Putin vodi svojo politiko do zahoda, predvsem pa do soseščine, vključno s "specialno vojaško operacijo", del ruske politične psihopatologije že najmanj četrt stoletja, pravzaprav vse od razpada Sovjetske zveze.
Uspeh Putinove politike je pot, ki nas lahko z dežja popelje pod škorenj povampirjenega nacionalističnega imperializma
Centralna teza Duginovih temeljev geopolitike je vzpostavitev Evrazijskega imperija pod dominanco Rusije. Dugin zatrjuje, da so etnični Rusi "nosilci edinstvene civilizacije" in "mesijansko ljudstvo", ki ima "univerzalni pomen za vse človeštvo". Rusko ljudstvo, vztraja Dugin, lahko služi le kot jedro ogromnega imperija. "Odstop od vzpostavitve imperija," opozarja Dugin, "bi prinesel konec ruskega ljudstva kot zgodovinske realnosti in civilizacijskega fenomena. Takšno zavračanje bi bilo enako nacionalnemu samomoru. Brez imperija bodo Rusi izginili kot narod." Če se nikakor ne morete spomniti, na kaj vas te besede spominjajo, si jih prevedite v nemščino. Takole je Dugin že leta 1997 pisal o Ukrajini. "Ukrajina kot država nima geopolitičnega, kulturnega ali univerzalnega pomena, nima geografske edinstvenosti, nobene etnične ekskluzivnosti. Ukrajina kot samostojna država z določenimi ozemeljskimi ambicijami predstavlja ogromno nevarnost za vso Evrazijo in brez rešitve ukrajinskega problema je na splošno nesmiselno govoriti o (ruski) geostrateški politiki." Zveni znano? Duginovo tezo, da Ukrajinci kot narod ne obstajajo, je Putin razdelal v psevdozgodovinskem pamfletu O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev. Naj vas naslov ne zavede, teza o enotnosti temelji na trditvi, da so Rusi, Belorusi in Ukrajinci del istega naroda, Ukrajina kot država pa je umetna tvorba. Putin članek miroljubno zaključi z besedami, da Rusija nikoli ni bila in ne bo antiukrajinska, o prihodnosti Ukrajine pa naj odločajo njeni državljani. Pol leta kasneje je sprožil "specialno vojaško operacijo".
Evrazijski imperij in ruski arhitekti
A ruski arhitekti Evrazijskega imperija se v iskanju podpore za svoje načrte niso zadovoljili samo s skrajno desnim delom političnega prostora. Za preboj je bilo treba podporo za pax kremliana iskati tudi na drugi strani pa tudi v sredini. To se jim je posrečilo, še posebej po napadu na Ukrajino, na način, ki zelo spominja na drugi temelj Duginovih Temeljev geopolitike, v katerem poziva k "obglavljenju atlantske anakonde". Dugin je zapisal - ponavljam, govorimo o traktatu iz leta 1997 -, da morajo ruske varnostne službe in njihovi zavezniki "izzvati vse oblike nestabilnosti in separatizma znotraj meja ZDA. Še posebej pomembno je vnašati geopolitični nered v ameriško notranjo politiko, spodbujati vse vrste separatizma ter etničnih, družbenih in rasnih konfliktov, aktivno podpirati vsa disidentska gibanja - ekstremistične, rasistične in sektaške skupine in tako destabilizirati notranjepolitične procese v ZDA. Istočasno bi bilo smiselno podpirati izolacionistične težnje v ameriški politiki." Vse, kar smo videli glede poizkusov vplivanja na ameriške volitve in druge nedavne volitve, pa tudi na referendum o brexitu, poleg sestankov Svete alianse in finančne podpore skrajno desnim gibanjem, kaže, da ta načrt ni ostal le mrtva črka na Duginovem papirju.
Poskus vzpostavljanja Evrazijskega imperija z Rusijo na čelu ne poteka le z neposrednimi intervencijami v ameriško in evropsko družbo in politiko, ampak predvsem z izjemno spretnim izkoriščanjem naših lastnih slabosti in napak. Putin in njegova kohorta so se, vsaj do zdaj, izkazali kot odlični psihologi. V razgrajevanju zahodnih demokracij se jim ni treba pretirano izpostavljati. Preko svojih botov pritiskajo na gumbe nakopičenih frustracij in jeze, vsakomur ponujajo tisto, kar si želi in emotivno potrebuje - nekaterim boj proti liberalnodemokratskim vrednotam, drugim upor proti ameriški politiki in vplivu. Skoraj neopazno nas usmerjajo tja, kamor si instinktivno želimo iti, potem pa gremo naprej kar sami. Nekateri bolj počasi, drugi z zaletom.
S čim se hranita desni populizem in antiamerikanizem
Tako skrajno desni populizem kot pavlovianski antiamerikanizem na delu druge strani političnega pola se hranita z napakami, nedoslednostmi, krivicami in zablodami, ki so jih zagrešile zahodne liberalne demokracije same. Nedoslednost, egoizem, brezobzirni ekonomski interesi, dvojna merila, kršenje mednarodnega prava, pa tudi podivjani neoliberalizem, ki v zadnjih desetletjih producira ogromno število ponižanih, marginaliziranih in jeznih državljanov na zahodu, ni le vreden vsake obsodbe, ampak je v največji meri odgovoren tudi za to, da gre Kremlju spodkopavanje zahodnih liberalnih demokracij tako zlahka od rok. Liberalnodemokratskega družbenega modela nam ne bo uspelo rešiti brez globokih geopolitičnih, družbenih in ekonomskih sprememb. A pri tem je vendarle treba opozoriti na razliko med družbenim sistemom, ki - čeprav nepopoln in pogosto nedosleden v spoštovanju lastnih humanističnih in demokratičnih vrednot - vendarle vključuje mehanizme za avtokorekcijo, skozi volitve in nadzor s strani neodvisnega sodstva, medijev in civilne družbe, in na drugi strani politično ideologijo in režimom, ki na vsako kritiko odgovarjata z nasiljem in ki nacionalizma, avtoritarnosti, sovraštva do družbenih manjšin, prezira do demokratičnih vrednot in nadvlade nad drugimi narodi ne le ne skrivata, ampak jih ponosno označujeta kot svoj cilj in poslanstvo.
Umik sankcij bi prinesel zgolj politično in moralno diskreditacijo Evropske unije
Dvomim, da bom s svojim pisanjem do premisleka pripeljal ljudi, ki v ruskem voždu občudujejo brezobzirnost v zoperstavljanju in rušenju temeljnih demokratičnih civilizacijskih vrednot, imam pa sporočilo za tiste, ki v Putinu vidijo rešitev za krivice in napake, ki jih s svojim lomastenjem in kršenjem lastnih vrednot zagrešil zahod. Razumem, spoštujem in v mnogočem delim njihovo ogorčenje. A Putin ni rešitev. Uspeh njegove politike je pot, ki nas lahko z dežja popelje pod škorenj povampirjenega nacionalističnega imperializma, ki svojo moč gradi in ohranja z zatiranjem vseh demokratičnih pravic, z agresijo in sovraštvom do kritikov in družbenih manjšin.
Ne pozabimo: Rusija je agresor
Vse te napetosti in manipulacije so dosegle vrelišče z rusko agresijo nad Ukrajino. Tudi sam si močno želim, da bi se prelivanje krvi čim prej končalo. Podpiram pobude za mir. A pri tem ne gre pozabiti, da je Rusija agresor, Ukrajina pa se bori za preživetje, tako kot smo se pred več kot sedmimi desetletji borili tudi Slovenci. Če ima kdo, v imenu miru, težave s podpiranjem ruskega poraza v tej vojni, naj vsaj odločno podpre ruski umik z ukrajinskega ozemlja. Vsakršen drugačen izid bi predstavljal zmago agresorja. Kompromis, v katerem bo volk sit, koza si je pa tako ali tako tudi sama kriva, ne bo prinesel miru. Izid te vojne bo odločil, v kakšni Evropi in svetu bomo živeli jutri.
Naivno in nevarno je tudi prepričanje, da Putin z energenti izsiljuje Evropo zaradi sankcij in da bi posledično umik sankcij vzpostavil prejšnje stanje. Ali kdo res lahko verjame v to, da bi v primeru umika sankcij Putin ponovno dobavljal energente nemoteno in po nižjih cenah in s tem omogočil zahodnim državam, da se izognejo družbenim nestabilnostim in socialni krizi, ki so voda na njegov mlin, obenem pa jim dal čas in priložnost, da poiščejo alternativne rešitve in tako izničijo njegovo najmočnejše, z nevidno roko trga in kataklizmičnim podpihovanjem panike podprto orožje za discipliniranje in obglavljenje "liberalne anakonde" in prevlado "ruskega sveta"? Ne, dragi moji. Umik sankcij bi prinesel zgolj politično in moralno diskreditacijo Evropske unije, obenem pa ruski politiki omogočil, da selektivno podpira tiste države in politike, ki so se pripravljeni ukloniti njegovemu agresivnemu imperializmu. Kaj bi to pomenilo za prihodnost, stabilnost in varnost v Evropi, si ni težko predstavljati.
V agresiji na Ukrajino sem sam zato trdno na strani žrtve. Kot demokrat, Evropejec, humanist, predvsem pa kot zaprisežen antifašist. In to polagam na srce mnogim, ki v Putinovi Rusiji vidijo rešitev za nakopičene svetovne težave in krivice. Ne mislim, da so fašisti, ravno nasprotno, prepričan sem, da niso. In ravno zaradi tega bi ljudem, ki verjamejo, da so novodobni digitalni španski borci, svetoval, da kritično ocenijo, ali se s svojim udrihanjem po EU, sankcijah, liberalni demokraciji, vojaški pomoči žrtvi agresije in navdušenim ploskanjem protestom, ki jih po evropskih prestolnicah organizirajo skrajna desnica in ruski boti, v tokratni epizodi nikoli končanega spopada s fašizmom niso nehote znašli na napačni strani.
