Iz svojih slonokoščenih stolpov je približno 240 znanstvenikov razglasilo, da je gospodarska rast slaba za Evropo in planet. V dveh mesecih so s podporniki "gospodarstva brez rasti" z vsega sveta priredili konference v Ciudadu de Mexicu, Malmöju in Bruslju. Njihova prizadevanja napovedujejo vrnitev k zgodnji, povsem zavrženi obliki alarmistične okoljske teorije, ki je sprta z resničnostjo in prezirljiva do milijard prebivalcev tega sveta.
Aktivisti trdijo, da moramo ustaviti gospodarsko rast, ker planet presega okoljske omejitve in ker se neenakost med ljudmi veča. Toda kar zadeva najbolj pomembna okoljska vprašanja, je gospodarska rast rešila probleme, ne pa jih ustvarila. Najčistejše niso najrevnejše države, temveč bogatejša gospodarstva, ki so uredila okoljsko področje. Z bogatenjem družbe si lahko posamezniki privoščijo, da jih nehajo skrbeti hrana in higienske razmere ter jih začne skrbeti okolje. Onesnažen zrak v zaprtih prostorih je največji okoljski morilec na svetu, saj je terjal ogromno življenj revnih, ki sežigajo živalske iztrebke in les za kuhanje in gretje. Z bogatenjem družb si lahko ljudje privoščijo čistejšo tehnologijo. Leta 1990 je onesnaženost zraka v zaprtih prostorih povzročila več kot osem odstotkov smrti, leta 2016 pa je število smrti zaradi onesnaženega zraka v zaprtih prostorih padlo na 4,7 odstotka. Kljub rasti svetovnega prebivalstva na svetu zaradi onesnaženega zraka v zaprtih prostorih vsako leto umre 1,2 milijona ljudi manj.
Onesnaževanje zraka se sicer res poslabša, ko družbe izstopijo iz skrajne revščine, vendar začne izrazito upadati, ko začno rast, tehnološke spremembe in odnos javnosti vplivati na politiko in zakonodajo. Na Kitajskem so emisije žveplovega dioksida vrhunec dosegle leta 2006 in od tedaj upadajo. Podobno zgodbo govorijo gozdovi sveta. Velik del človeške zgodovine so ljudje drevesa podirali, kjerkoli so se naselili. Višji donosi iz kmetijstva in spremembe v mišljenju so povzročili, da bogate države vse bolj skrbijo za ohranjanje gozdov in pogozdovanje. Poleg tega gospodarska rast omogoča boljši dostop do vseh pomembnih zadev, ki si jih večina ljudi na svetu želi ali jih zahteva: zdravje, izobrazbo, varnost in mobilnost. Z višjimi prihodki se poveča tudi zadovoljstvo z življenjem. Evropska študija, v kateri je znanstvenike zanimalo, ali je blaginja izboljšala kakovost življenja, razkriva, da je kakovost življenja Evropejcev boljša v bogatejših družbah.
Zagovorniki gospodarstva brez rasti trdijo, da je njihova ključna skrb neenakost med ljudmi, vendar temeljito ignorirajo veliko večino prebivalstva na tem planetu. ZDA so izkusile veliko rast neenakosti: leta 2013 je najbogatejši odstotek prebivalstva zaslužil 18 odstotkov vseh prihodkov, leta 1976 je zaslužek najbogatejšega odstotka prebivalstva padel na 10,4 odstotka in do leta 2014 zrasel na 20 odstotkov. Precej drugačna je izkušnja večine sveta, vključno s celinsko Evropo in Japonsko, kjer najbogatejši odstotek prebivalstva zasluži pol manj kot pred 100 leti. Globalno gledano, neenakost upada, ker se je veliko več ljudi v državah v razvoju izkopalo iz revščine. Prihodki pa niso edini pokazatelj upadajoče neenakosti. Polovico gospodarske blaginje od leta 1960 do leta 2000 gre pripisati daljšemu in bolj zdravemu življenju, ki ga živimo. V pretekli polovici stoletja se je vrzel pri pričakovani življenjski dobi med najbogatejšimi in najrevnejšimi državami zmanjšala z 28 let na 19. Posledično je neenakost življenjske dobe manjša, kot je bila v preteklih dveh stoletjih.
Svetovna trgovina in gospodarska rast sta življenje spremenili na na- čin, ki si ga nekoč ni bilo mogoče predstavljati. Pred dvema stoletjema je bilo 94 odstotkov planeta obubo- žanega. Leta 2015 je Svetovna banka prvič ugotovila, da v skrajni revšči- ni živi manj kot deset odstotkov prebivalcev sveta. Od leta 1990 do danes se je število ljudi, ki živijo v skrajni revščini, zmanjšalo za več kot milijardo. Novodobni maltuzianci nasprotujejo širitvi teh ogromnih prednosti na večji del sveta, ker menijo, da se bo globalno segrevanje tako poslabšalo, da upravičuje ustavitev gospodarske rasti. To je v nasprotju z Medvladnim forumom o podnebnih spremembah (IPCC), ki navaja, da bo "za večji del gospodarskih sektorjev vpliv podnebnih sprememb majhen v primerjavi z vplivom drugih dejavnikov", kot so spremembe na področju populacije, starosti, prihodkov in tehnologije.
Po navedbah IPCC celoten vpliv podnebnih sprememb znaša nič odstotkov BDP, medtem ko bo leta 2100 znašal od dva do štiri odstotke BDP. To sicer predstavlja problem, vendar še zdaleč ne tak, ki bi upravičil onemogočanje priložnosti ljudem, da bi se sami rešili iz revščine. Rešitev za podnebne spremembe bo, kot za številne druge izzive, prinesla tehnologija. V veliko večji meri si moramo prizadevati, da bo zelena energija postala veliko cenejša in učinkovitejša kot fosilna goriva, da bi lahko še naprej milijonom omogočali izhod iz revščine brez izpuščanja ogljikovega dioksida.
Z omejeno analizo in neprimerno zaskrbljenostjo aktivisti v bistvu sporočajo, da moramo, če želimo malenkost zmanjšati globalno segrevanje, preprečiti rast, ki bi lahko milijone rešila revščine, preprečila na milijone smrtnih žrtev zaradi onesnaženega zraka in milijardam ponudila priložnost za boljše življenje zaradi boljšega zdravstva, bivalnih razmer, izobrazbe in prihodka. Precej vznemirjajoče je, če znanstveniki drugim svetujejo, naj se odrečejo prednostim, v katerih so lahko sami uživali. To, kar svet resnično potrebuje, je veliko več rasti in veliko manj hinavščine.
