Včeraj zjutraj so se Kijevčani zbudili z novico, da morda ne obstajajo. Zavijali so z očmi. Ruski predsednik Vladimir Putin je v dramatičnem govoru po koncu javne seje svojega varnostnega sveta napovedal priznanje dveh ljudskih republik na jugovzhodu Ukrajine. Ukrajina v njegovem političnem jeziku nikoli ni bila prava država. Republiki Doneck in Lugansk pa sta ponoči postali neodvisni državi, v katerih živi okrog tri milijone in pol ljudi. Napovedal je tudi, da bo ruska vojska vkorakala čez ukrajinsko mejo in zagotovila njuno varnost.
"Osem let smo hodili na pogrebe. In še vedno hodimo"
Ukrajinci niso potrebovali prevajalcev, ker večina razume rusko. Zvenelo je grozeče. Do včerajšnjega večera pa ni bilo potrjenih dokazov, da bi ruske oklepne enote in pehota množično prestopile mejo. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je rekel, da ne verjame, da bo do velike ruske ofenzive na vseh frontah res prišlo. "Če pride, pa bomo razglasili vojno stanje."
V ruščini branijo ukrajinsko državo
Sredi dneva je sogovornik Bohdan, ki zaradi svojega uradnega položaja ni želel omembe priimka, prikimal, da vojno stanje traja že osem let. "Mi smo dejansko v vojni z Rusijo od leta 2014," je rekel. Na pripombo, da svet v spopadih na jugovzhodu države ni videl prave vojne, se je razburil. "Prava vojna? Osem let smo hodili na pogrebe, obiskovali smo ranjene tovariše v bolnišnicah in skrbeli za sirote ubitih. In še vedno hodimo na pogrebe. Okoli 14 tisoč ljudi je bilo v Donbasu ubitih od leta 2014. Od tega pet tisoč vojakov ukrajinske vojske. Dva ta teden. To ni vojna?"
Za polotok Krim se je strinjal, da je bil predan brez odpora. Ruska vojska je spomladi 2014 vkorakala na polotok in ga preprosto prevzela od pripadnikov ukrajinske vojske in civilnih oblasti. Rekel je, da bi enako naredili tudi z Donbasom, če tja iz drugih delov Ukrajine ne bi odšli prostovoljci ter zaustavili politično in vojaško zasedbo pokrajin Doneck in Lugansk. Prostovoljci so preprečili, da bi celotni pokrajini postali ruski, ne pa zgolj njuni manjši deli tik ob meji. Šele za njimi je prišla ukrajinska vojska. "Ampak ta vojska ima sedaj osem let vsakodnevnih izkušenj iz pozicijske vojne in 150 tisoč vojakov. Približno toliko, kot jih imajo Rusi na svoji strani." Sedel je v kavarni, kjer je bilo za mizami slišati prav toliko ruščine kot ukrajinščine.
"In da ne bi mislili. Tako je tudi v Donbasu. Ukrajinski vojaki med seboj govorijo ukrajinsko in rusko tako kot jaz govorim oba jezika. Slišal boš vojake, ki ti bodo v ruščini povedali, da se borijo za ukrajinsko državo."
Čudna in nerazvita demokracija
Olexiy Haran ima za ta nenavadni pojav statistično razlago. Profesor primerjalne politologije dela raziskave javnega mnenja. Diplomiral in doktoriral je v ruščini, ker je bilo "do leta 1990 samo deset odstotkov predavanj in 18 odstotkov učbenikov v ukrajinščini. Vse drugo je bilo v ruščini." Tudi sam je najprej govoril in pisal rusko in se je ukrajinščine naučil kot odrasel človek. Vendar Putin svoje teorije o Ukrajincih utemeljuje na zastarelih podatkih. Njegove raziskave sedaj kažejo, da 80 odstotkov ljudi misli, da bi morali vsi znati ukrajinsko. Danes je 70 odstotkov ljudi ponosnih, da so Ukrajinci, slaba petina pa ima s tem probleme.
Razgaljeno Putinovo sovraštvo
Kaj pomeni Putinovo priznanje ljudskih republik Doneck in Lugansk, smo vprašali priznanega ukrajinskega političnega analitika s Centra za politične študije Penta v Kijevu Volodimirja Fesenka. Ali se moramo bati izbruha vojne? "Putinovo priznanje separatističnih republik pomeni uničenje sporazumov iz Minska in tudi celotne strukture pogajanj. Na žalost imate prav. Tveganja neposredne in velike vojne med Rusijo in Ukrajino močno povečujejo. Tukaj vidim dve glavni nevarnosti. Prva je Putinova odločitev, da v Doneck in Lugansk pošlje ruske čete. In drugo je Putinovo sovraštvo do Ukrajine, ki se je z vso jasnostjo pokazalo v njegovem televizijskem nagovoru," je Fesenko za Večer na kratko odgovoril po elektronski pošti. (bj)
Eden od strahov, ki so jih analitiki v Bruslju prejšnji teden navajali, je bil, da bi ob morebitni invaziji rusko govoreče prebivalstvo stopilo na stran ruske vojske. Če gre verjeti statističnim raziskavam, to še zdaleč ni samoumevno.
V Kijevu se ljudje hitro strinjajo, da je njihova demokracija čudna in nerazvita, da je veliko korupcije, življenjska raven je nedostojna, zavezniki pa so omahljivi. V zadnjih osmih letih so menjali voditelje države, njihov položaj pa se ni veliko spremenil. Še vedno živijo med Zahodom, kamor bi radi, in Vzhodom, kamor zares nočejo. Ni pa nobenega dvoma, da so Rusi na slabšem od njih, zaveznikov pa sploh nimajo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
