Ruska vojna proti Ukrajini na novo oblikuje evropsko politiko. Nekdanje države sovjetskega bloka v srednji in vzhodni Evropi, ki so danes članice Evropske unije in Nata, so se izkazale za pomembno silo pri snovanju zahodne strategije, katere cilj je doseči, da bi Ukrajina še naprej ostala neodvisna država. In nobena med njimi ne igra tako pomembne vloge kot Poljska.
Ko so razprave o uvedbi cenovne kapice za rusko nafto nedavno zastale, so bile Poljska, Litva in Estonija tiste, pri katerih so morale ZDA lobirati, da so lahko pogajanja stekla naprej. Vlade teh držav so si prizadevale za še nižjo ceno (30 dolarjev na sod), da bi še globlje zarezali v Kremljeve prihodke od nafte. Potem so se na začetku tega leta funkcionarji ameriškega finančnega ministrstva znova obrnili na Latvijo, Litvo, Estonijo in Poljsko, da bi se prepričali, katera je najvišja cena, na katero bi pristale v zameno za dodatne kapice za ruske proizvode iz rafinirane nafte.
Pred vojno so bile Poljska in baltske države pogosto prikazane kot iracionalno trmaste, ko je šlo za odnose z Rusijo. Zaradi svojega spomina na ruski imperializem, okupacijo in zatiranje so imele vedno realističen pristop do Rusije, v nasprotju s pragmatičnim, ekonomsko naravnanim stališčem Nemčije in Francije.
Ta odstopanja v stališčih so prevladovala do ruske invazije februarja lani. Čeprav so ameriške obveščevalne službe predstavile prepričljive dokaze, da namerava ruski predsednik Vladimir Putin v Ukrajino poslati svoje sile, je večina zahodnih držav še naprej vztrajala, da bi bil tak korak "iracionalen" in da zato "ni verjeten". Poljska in baltske države so, ravno nasprotno, ta poročila vzele zelo resno in se začele pripravljati na najhujše.
Eno leto pozneje je njihovo strateško stališče postalo novi zahodni standard. Vlade srednje- in vzhodnoevropskih držav so s tem občutno povečale svoj vpliv v Bruslju, Londonu in Washingtonu, zlasti ko gre za snovanje politik, katerih namen je kaznovati Rusijo. Nekatere so pokazale neomajno odločnost, medtem ko so se njihove večje, vplivnejše evropske sosede odzivale precej mlačno ter zavlačevale.
Poljska je denimo Ukrajini namenila več vojaške, humanitarne in finančne pomoči kot večina drugih zahodnih držav. Sprejela je 1,5 milijona ukrajinskih beguncev (več kot katera koli druga država). Svoje izdatke za obrambo je letos povečala na rekordne tri odstotke BDP, po zaslugi česar utegne poljska vojska že kmalu postati ena najboljših v Evropi. Seveda to ne velja za vse srednje- in vzhodnoevropske države. Madžarska, poljska uradna "iliberalna" zaveznica, je denimo zavzela odkrito prorusko stališče.
Pred vojno so bile Poljska in baltske države pogosto prikazane kot iracionalno trmaste, ko je šlo za odnose z Rusijo
Njena propaganda proti EU in oviranje uvajanja sankcij proti Rusiji sta povzročala hud glavobol tako celotni EU kot njenim višegrajskim sosedam (Češki, Poljski in Slovaški). Poljska in Madžarska sta bili usklajeni, ko sta bili z EU v sporu glede vprašanj, kot sta priseljevanje in vladavina prava. Zdaj stojita vsaka na svojem bregu.
Zaradi tega razdora so se države višegrajske skupine znašle v nezavidljivem položaju. Tako Češka kot Slovaška sta med najbolj odločnimi podporniki Ukrajine na svetu, tako z vidika celotne bilateralne pomoči kot po odstotku darovanega BDP. Solidarnost z Ukrajino sta pokazali tudi s tem, da sta sprejeli sto tisoče ukrajinskih beguncev in jo oskrbeli s težkim orožjem.
Slovaška je izkoristila svoj položaj kot predsedujoča država Višegrajske skupine, da je omejila zunanjepolitično sodelovanje z Madžarsko. Toda to jasno zunanjepolitično usmeritev bi lahko podprli s tesnejšim zavezništvom v drugih političnih arenah, predvsem pri energetski politiki. Lanski evropski embargo na nafto je že en tak primer: Češka, Madžarska in Slovaška so poskušale izpogajati izjeme, po zaslugi katerih bi lahko po južnem kraku naftovoda Družba še naprej uvažale rusko nafto.
Medtem ko so bile nekatere srednje- in vzhodnoevropske države precej nedosledne pri izpolnjevanju svojih obljub, je bila Poljska ves čas kos temu izzivu. Toda da bi odločneje nastopila kot nova sila v EU, bo morala storiti še veliko več, da si bo pridobila zaupanje drugih zahodnih vlad. To pomeni, da se bo morala otresti svojega imidža iliberalne sopotnice Madžarske in se neposredno spoprijeti s pomanjkljivostmi svojih demokratičnih procesov.
Ko je leta 2015 na oblast prišla desničarska populistična stranka Zakon in pravičnost (PiS), je ugled Poljske strmo padel. Partnerji Poljske, ki je nekoč v EU veljala za glavno zgodbo o uspehu, v njej ne vidijo več države, ki ponuja v glavnem konstruktivna stališča. PiS je pod vodstvom predsednika Jaroslawa Kaczynskega spodkopala neodvisnost sodstva, očrnila neodvisne medijske organizacije, omejila dostop do splava, ukinila javno financiranje umetne oploditve ter napadla aktiviste za pravice žensk in skupnosti LGBT.
Demokratično nazadovanje na Poljskem je pritegnilo pozornost ravno sredi pandemije, ko se je Poljska z Evropsko komisijo zapletla v spor, potem ko je ta za pridobitev sredstev iz sklada EU za okrevanje za pogoj postavila spoštovanje vladavine prava. Poljska vlada zdaj uresničuje omejene reforme, zasnovane za sprostitev sredstev, ki so ji bila dodeljena.
Samo upamo lahko, da bo v prihodnosti vpliv 73-letnega Kaczynskega oslabel, kar bo omogočilo politično preobrazbo PiS. Mnogi menijo, da je poljski premier Mateusz Morawiecki, nekdanji bančnik in ekonomski svetovalec bivšega premiera Donalda Tuska, bolj moderen, sposoben in neodvisen (od Kaczynskega) kot njegovi predhodniki iz PiS. Splošne volitve, ki bodo na Poljskem potekale letošnjo jesen, bodo pomenile novo priložnost za ponovni zagon in oživitev demokratičnih ustanov.
Geostrateški pomen Poljske je nesporen in njen odziv na rusko vojno v Ukrajini je prispeval k izboljšanju njenega mednarodnega ugleda. Z voditelji, ki razumejo nianse in kompleksnost odnosov z Rusijo, lahko odigra vlogo učinkovite posrednice pri uveljavljanju interesov vzhodno- in srednjeevropskih držav v Bruslju ter uveljavljanju interesov Evrope v svetu. Toda da bi jo vzeli resno, mora Poljska demokratične vrednote in svoboščine doma braniti z enako odločnostjo, kot je izrazila svoje stališče glede Ukrajine.
* V tej kolumni izražena stališča ne odražajo stališč ministrstva za zunanje in evropske zadeve Slovaške republike.
