Dajanje je prejemanje

Kdorkoli se je odločil in vsaj za nekaj ur postal prostovoljec, ve, da prostovoljstvo ljudem veliko daje. Bogati človeka. Tistemu, ki je priskočil na pomoč, daje neizmerno zadovoljstvo, da je naredil nekaj za sočloveka, ki mu je v tistem trenutku pomoč drugega neprecenljiva. Človeka prostovoljna pomoč, ko v zameno ne pričakuje plačila, kleše kot osebnost. Pa čeprav izkušnje niso mogoče vselej le prijetne. So tudi boleče, bridke, a človeku širijo obzorja. Dajejo mu vpogled v življenja drugih, ki so sama po sebi dobra šola. Tisti, ki prejemajo pomoč, pogosto z besedami ne morejo izraziti vse hvaležnosti za to, da jim je človek, ki ga dotlej mogoče niso poznali niti bežno, namenil uro ali dve na teden.
Mogoče se komu ne zdi nič posebnega, če kdo obiskuje ostarelo, osamljeno osebo, nameni toplo besede ali zgolj prisluhne bolniku na onkološkem oddelku, pripelje kosilo nekomu, ki si sicer ne bi mogel privoščiti toplega obroka, ali enostavno ponudi pomoč pri učenju sošolcu ali vrstniku iz šole. A ta pomoč, zlasti v časih, ko raje kot osebno komuniciramo prek elektronskih naprav, je neprecenljiva in pogosto neupravičeno spregledana.