Ko sem nekaj dni po dnevu brezdomcev prebrala naslov "Madžari prepovedali brezdomstvo", sem mislila, da se je moja kofeinska abstinenca začela odražati v napačni interpretaciji zaporedja besed. A se je izkazalo, da niti dve beli kavi nista omilili absurdnosti novega madžarskega zakona. "Ubogi brezdomci," sem nato slišala nekaj besed kolegic, ki ju brezdomska politika načeloma zanima toliko kot predlanska poletna kopalna moda, njun posluh za njihovo dobrobit pa je omejen predvsem na vihanje nosov ob hitenju čez Magdalenski park. Ampak ob množičnem medijskem bombardiranju z novim madžarskim zakonom sta na socialnih omrežjih postali glavni zagovornici skupine, ki sta jo še pred nekaj tedni označili za "narkiče, alkiče in klošarje". Kot marsikateri od Slovencev.
Brezdomstvo ni izbira posameznika, ki se je naveličal ustaljenega socialnega režima in se mu zdi rokersko spati pod dravskim mostom ali mostom Szabadsag hid (mostom svobode) v Budimpešti. Ravno tako ni pomanjkanje higiene njegova odločitev, da bo preizkusil "lepotno oblogo" iz dolgotrajnega znoja, pomešanega s smogom in prahom ulice, na lastni koži. Ali pa da bo namesto shujševalne diete s praznim trebuhom postopal na vogalu evropske prestolnice, upajoč, da bo kakšen turist odvrgel napol pojeden hamburger. Je zadnji, ekstremni stadij socialnega propada. Je družbena, socialna, ekonomska in osebnostna smrt. Ljudje ne postanejo brezdomci po svoji želji, v to jih večinoma prisili hitro spreminjajoča se družba, ekonomska politika ali nemalokrat samo nesrečen splet okoliščin. Ločitev. Smrt partnerja. Propad podjetja. Brezposelnost. Izbrisani. Bolezen. Ne nazadnje samo napačna investicija ali napačno podeljeno zaupanje. Padec na ulico je vedno boleč, tako boleč, da ga trezen malokdo zmore. Nejevera in sramota sta navadno razloga, ki preprečita, da bi se nekdo oprijel bilk, ki jih ponujajo centri za socialno delo in nevladne organizacije. Včasih pa se preprosto ne znajdejo. Buf, in že si na drugi strani sistema. Le kdo bi zmogel ta preskok brez alkohola? In ali je sploh pomembno, kaj si, ko pristaneš na ulici? Pomembno bi moralo biti, kaj si bil, preden si padel. Vrnitev nazaj, v družbo, pod toplo streho je skorajda nemogoča. Četudi imamo brezdomce, ki so poskusili končati večerno šolo. Brezdomke, ki so se zaposlile kot čistilke ... A nič ni izbrisalo nalepke ulice, ki je ostala na njih.
Sporna madžarska zakonodaja podeljuje policistom pooblastila, da brezdomcem, živečim na ulicam, izdajo opozorila. Ob štirih opozorilih v 90 dneh morajo nato v zapor za šest mesecev ali opravljati družbeno koristna dela. Vprašam se, kakšno družbenokoristno delo bo opravljal brezdomec, premražen, podhranjen in s svojimi socialnimi specifikami, nemalokrat na robu abstinenčne krize. Vendar zakon ni tako nov, že leta leta 2010 je bila predstavljena prva novela zakona, ki je bila nato leta 2012 ovržena, saj da gre za velik poseg na področje človekovih pravic. Leta 2013 je bil vendarle sprejet zakon, s katerim je postalo spanje na prostem prekršek, ki so ga lahko policisti preganjali glede na to, kako moteč je bil brezdomec za druge. Kljub dejstvu, da sem redna obiskovalka Budimpešte, jih pri izvajanju tega v zadnjih letih nisem videla nikoli. Še več, ob zadnjem obisku pred nekaj meseci so policisti povsem suvereno podali nekaj lončkov vroče kave dvema brezdomcema na Corvin Plazi. Že nekaj let med svojimi rednimi obiski madžarske prestolnice na podzemni postaji (predvsem Hosok tere) vedno znova razdelim kupe kap, nogavic in šalov. Takrat ne razmišljam, ali so to "naši brezdomci", "njihovi" ... Takrat so zame to ljudje, ki znajo to, česar sama ne bom nikoli znala - prespati na minusu, preživeti samo z litrom vina in ogorki cigaret. Pa vendarle so tu. Na tem svetu, ne obupajo. 32,6 milijona evrov so torej naši sosedje namenili za preganjanje tistih, ki nimajo ničesar, skorajda še življenja ne, namesto da bi se lotili srži problema?
Po podatkih FEANTSA (European Federation of National Organisations Working with Homeless) je bilo leta 2016 35.432 brezdomcev, nekaj več kot 10.206 brezdomcev v Budimpešti, leta 2017 že 12.251. Od tega jih je zunaj "na preprogi", v bivališču, sestavljenem iz nekaj bund, brisač in odej, živela ena tretjina. Nevladne organizacije so začele opozarjati, da gre za povsem napačne številke, saj je realna številka nad 50.000. Po podatkih madžarskih oblasti naj bi bilo na voljo 19.000 postelj. Sama si težko predstavljam, kje so jih v zadnjem letu našli toliko, saj so še leto ali dve nazaj razpolagali z le nekaj manj kot 9541, še leta 2001 pa z nekaj manj kot 4000. A četudi so jih - kam bodo stlačili vse? Še moja triletna nečakinja ve, da pet oseb ne more piti iz treh lončkov za kavo.
Brezdomce je težko prešteti, saj obstaja več različnih oblik brezdomstva. Najbolj "nevarno" ni življenje na ulici, vsem na očeh. Tisto je nevarno le politikom, ker jim zbija politične točke. Vsi nevladniki se bojimo skritega brezdomstva - ljudi, ki se izmuznejo nevladnim organizacijam, socialnim službam in plujejo nekje med neustreznimi bivališči, kolegi, bivšimi sosedi, praznimi železniškimi vagoni. Te je namreč težko uloviti, jim pomagati, preden zatonejo še globlje v brezno brezupa. Evropska klasifikacija namreč pri brezdomstvu loči štiri skupine brezdomcev: v prvo uvršča osebe brez strehe nad glavo, v drugo osebe brez stanovanja, v tretjo tiste, ki prebivajo v negotovem, in v četrto tiste, ki prebivajo v neprimernem bivališču. Prvi dve skupini predstavljata vidno brezdomstvo (tako imenovano cestno), drugi dve skupini pa skrito brezdomstvo, ki pogosto vodi v vidno brezdomstvo. Na Madžarskem to predstavlja okoli 0,1 odstotka prebivalstva, kar je bistveno manj v primerjavi z Bosno in Hercegovino, kjer je brezdomnih približno 3,88 odstotka ali 151.781 ljudi. In je povsem primerljivo z Dansko, Finsko, Kanado. Toda madžarska politika je ena najbolj rigoroznih.
Sprašujem se, kam smo prišli kot družba. Namesto da bi se začeli ukvarjati z vprašanjem, zakaj je vsako leto na ulicah evropskih mest vedno več brezdomcev, so se kravatarji odločili problem preprosto ignorirati. Ali drugače, ilegalizirati, prepovedati, ga narediti nezakonitega. Čez nekaj let se bo na brezdomce pozabilo. Takrat pa se bo oblast menjala, če se bo. Budimpešta bo znana kot mesto brez "klošarjev". In Madžari bodo živeli v utopičnem svetu lažnega socialnega varstva ...
Medtem se bodo nekje, skrito pred očmi javnosti, ravno tako podirala življenja. Le govorilo se o tem ne bo. Dokler nas tu in tam kakšen "klošar" nažica za evro ali dva, nas njegova sapa, raskava koža in obupani pogled pravzaprav spomnita, da nismo tako zelo socialna država, kot nam jo v luči obljub radi predstavljajo v tekmah za poslanske in županske stolčke.
