Pred premiero v Mestnem gledališču Ptuj: Kako je videti Življenje v teatru?

V Mestnem gledališču Ptuj bodo danes s predpremiero, v ponedeljek, 11. 11., pa premierno na oder postavili drugo predstavo letošnje gledališke sezone Življenje v teatru Davida Mameta v režiji Petra Srpčiča. 

Predstava je postavljena v gledališče in pripoveduje o dvojici igralcev, ki pripadata različnima generacijama. Starejši igralec ima znanje, izkušnje in položaj, ki pritiče seniorju, toda njegova pot v gledališču se počasi izteka. Drugi igralec je mlad, na začetku svoje poti, se še uveljavlja, odkriva čare in pasti življenja v gledališču. Prvega igralca uteleša Borut Veselko, v vlogi drugega je Domen Valič, skupaj nastopata prvič. 

O vseh, ki živijo in delajo v gledališču

Režiser Srpčič napoveduje predstavo o "vseh nas, ki živimo in delamo v gledališču". Kot je povedal na tiskovni konferenci, meni, da so na Ptuju v koprodukciji s Slovenskim stalnim gledališčem Trst v kratkem času pripravili predstavo, ki vabi v "naš svet gledališča, in vem, da bi vsi radi pokukali, kaj se dogaja zadaj. Obljubim, da se bomo smejali, ni pa to vse, kar bodo ljudje odnesli iz teatra, temveč tudi razmislek, kaj življenje je."

Po njegovih besedah so se najbolj zabavne anekdote v povezavi z gledališčem v njegovi karieri zgodile stran od oči gledalca. "Ko enkrat stopiš v gledališče in se ga nalezeš, je to neozdravljiva bolezen. Toda ljudje v gledališču živimo svoja življenja tudi onkraj teh, v katera stopamo na odru. Lepota predstave je, da nas hkrati prikaže kot posebne, po drugi strani pa nam da zelo človeški obraz - tudi mi smo včasih naduti, skromni, prizadeti in v tem smo enaki vsem ljudem." 

Dve koži, ki si jih natakneta igralca

"Tekst prinaša cel kup modrosti, za katere upam, da bodo gledalcem nekaj ponudile, gotovo pa jih bodo videli drugače kot jaz. Ena izmed njih je, da gledalci gledajo drugo prestavo, kot jo mi vadimo. Prevečkrat razmišljamo o tem, kaj naj bi gledalci videli, to moramo prepustiti njim. Druga modrost govori o minljivosti teatra, saj od predstave ostane samo še spomin, ki je po drugi strani predpogoj za to, da nekaj postane mit in fetiš," o drami Davida Mameta razmišlja Veselko, ki se z dramatikom strinja, da so gledališčniki raziskovalci duše. "Gledališče je priložnost, da doživiš tisto, česar v življenju ne. Postaviti se v kožo druge osebe. Tukaj imava dve koži, ki si jih natakneva."

Domna Valiča je ustvarjanje predstave spomnilo na gledališke začetke. "Na začetku predstave starejši igralec k mlajšemu pristopi kot mentor, po čemer mlajši tudi hrepeni. V mislih sem se vrnil v Domna izpred 20 let, ki je bil še zelo naiven glede tega, kaj je teater, kako je biti igralec ... Toda to spominjanje ni bilo boleče, ampak je potekalo na komičen način." Po njegovem mnenju je največja kvaliteta predstave, da prikaže fasado, zunanji del persone obeh likov in hkrati poseže v njuno drobovje, strahove, želje. 

Prvič se je v vlogi asistentke režije preizkusila Lara Čabrian, študentka prvega letnika režije na AGRFT. Kot je povedala, se je med ustvarjanjem predstave počutila slišano, njeno mnenje je bilo upoštevano, kar ni nujno pričakovano, hkrati pa je med Srpčičevo odsotnostjo zaradi bolezni prevzela vajeti režije in redno delala z igralcema. Prevajalka teksta je Alja Predan, šepetalec je Simon Šerbinek, tehnični vodja Sandi Žuran.