Damijan Toplak
Na krvodajalski akciji Krajevne organizacije Rdečega križa (KORK) Hoče je pretekli petek kri darovalo 37 krvodajalcev prostovoljcev, med njimi tudi Kaja Dovečar iz Hoč, ki je kri darovala prvič. Kot je povedala Jelka Šaherl, predsednica KORK Hoče, je v njihovi občini dejavnih pet krajevnih organizacij, pri čemer krvodajalske akcije potekajo v Hočah, Rogozi in Slivnici. Redne krvodajalske akcije se v Hočah izvajajo dvakrat letno, prvič predvidoma februarja, v času zimskih šolskih počitnic, drugič pa avgusta, obakrat v večnamenski športni dvorani pri Osnovni šoli Dušana Flisa Hoče, kjer je na voljo veliko prostora, kar je dobrodošlo tudi v času epidemije covida.
Tudi sin je zvest krvodajalec
V občini Hoče - Slivnica je sedem posameznikov, ki so kri darovali več kot stokrat. Med njimi je 69-letni Milan Lovrenčič iz Rogoze, ki je kri daroval natanko 132-krat, a tega ne počne več od 63. leta starosti, ko krvodajalci prenehajo darovati. Lovrenčič se je rodil v Mariboru, otroštvo je preživel na Razkrižju v Prlekiji, že blizu 50 let pa živi v Rogozi. Spominja se, da je prvič kri daroval v Ribnici, ko je služil vojsko, potem pa jo je daroval dva-, trikrat letno (moški lahko kri darujejo znova po treh mesecih, ženske po štirih mesecih). Hodil je v nekdanjo industrijsko kovinarsko šolo na Teznem v Mariboru, ker je bil štipendist, pa se je zaposlil v nekdanji Tovarni avtomobilov Maribor (Tam). Leta 1973 se je zaposlil v podjetju Impregnacija lesa v Hočah, ki je svojčas zaposlovalo 127 ljudi, stavba pa je bila ob hoški železniški postaji. V podjetju je bil predsednik sindikata in poskrbel je, da so imeli v podjetju 40 do 45 aktivnih krvodajalcev.
Zadnjih nekaj let pred upokojitvijo je bil zaposlen kot hišnik na OŠ Dušana Flisa v Hočah. Vrsto let je deloval tudi na področju raftinga, bil je tudi slovenski reprezentant in petkratni svetovni prvak, z aktivnostmi v tem športu je obiskal 54 držav sveta, se spominja. Njegov sin Uroš Lovrenčič je danes predsednik Rafting zveze Slovenije, nekdaj pa je bil predsednik Športne zveze Maribor, in je prav tako zvest krvodajalec, saj je kri daroval že 66-krat.
Milan Lovrenčič se spominja, da je bilo krvodajalstvo do leta 1990 v Sloveniji zelo razširjeno, ko pa so podjetja pričela prehajati v zasebne roke, so bili delodajalci vse manj navdušeni nad tem, da bi svoje zaposlene pustili na krvodajalske akcije (podobno je bilo s prostovoljnimi gasilci), kajti včasih sta zaposlenim po zakonu pripadala dva prosta dneva za to udeležbo, danes pa jim pripada en prost dan. Nekdaj, pravi Lovrenčič, so dobili tudi denar, da so lahko krvodajalci šli na izlet, in v desetletju je sam prepotoval celo Slovenijo. Problem pa je nastal, ko so bile potrebe po krvi vedno večje, tudi s tem, ko je medicina napredovala in so začeli presajati človeške organe. Ko je bila pred skoraj tremi desetletji vojna v BiH, so darovano kri iz Slovenije pošiljali tudi tja, pravi.
Včasih so se krvodajalci družili ves dan
"Spomnim se časov, ko je bilo na oddelku za transfuzijsko medicino mariborskega UKC tudi po 280 krvodajalcev na dan in je bilo treba dolgo čakati, da si kri daroval. Danes pa traja približno 15 minut zdravstveni pregled, med katerim se ugotovi, ali sploh smeš darovati kri, in še približno toliko časa odvzem krvi. Krvodajalci sedaj dobijo malico za sabo, včasih pa smo malico pojedli skupaj in je dogodek nemalokrat prerasel v celodnevno druženje," se spominja krvodajalski vitez in sklene, da je krvodajalstvo humana dejavnost, ki je zelo potrebna, saj ljudje velikokrat nujno potrebujejo kri nekoga drugega, da lahko (pre)živijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
