Namesto knjižnega vrta zelenjavni

Liljana Klemenčič, ptujska knjižničarka in pravljičarka, ki jo je vselej prijetno srečati v Knjižnici Ivana Potrča, kjer v svet knjig in branja spremlja najmlajše bralce in se veseli vse večjega števila odraslih bralcev, ki sodelujejo v Bralni znački za odrasle: "Te dni se je zgodilo, da sploh ne jemljem knjig v roke, ker enostavno ne morem brati. Ko se mi je to nebralstvo zgodilo prvič, pred leti, sem bila zgrožena. No, potem sem počasi spoznala, da tako pač je, da pride in spet mine in je prav sladostrastno, ko se znova z užitkom prebijam skozi knjige. Sem pa te nedoumljivo nenavadne čase začela jemati v roke kuharsko čtivo. 'Vježbam', s kuhalnico! Lotila sem se pripravljanja sladic, ampak v tem sem res smešno neuka!"

Počasno popoldne in red v domači knjižnici

Da morda malo pretirava, dodaja Liljana, ki pravi, da je "eno popoldne domače knjige lepo poravnala, pregledala, preložila del domače knjižnice". Poklicna deformacija pač. "In je res, da mi vsakodnevno dela družbo kakšna pesniška zbirka. Tako mi je oni dan, ko je po fejsbukovskem omrežju hitela domislica s štajersko zaščitno masko (pecljati kozarec rdečega čez usta), kar padla v dlani drobna zbirka poezije Petra Svetine z naslovom Počasno popoldne. Na naslovni platnici je umetelno oblikovana podoba steklenice in pecljatih kozarcev in v enem od teh se poševno rdeči pijača. Ja, sem spet odprla to knjigo in je minil dopoldan. Da so ti zdajšnji popoldnevi nekam počasni, pa ni, da bi posebej poudarjala. Sem namreč na čakanju, ker je knjižnica zaprta. Kako nenavaden občutek - na čakanju in očitno sem ga nekako nezavedno vzela zares. To čakanje izven knjižničarskih poljan in le upam, da naša izolacija ne bo zaman," dodaja sogovornica, ki te izolacijske čase ni (prava) bralka, ne knjižničarka, tudi pravljičarka ni.

Oleandri z dvorišča Muzikafeja

Verjame, da bomo v teh dneh, ko do novih knjig, takih, ki se jih prime v roke, ne moremo, obrisali prah s tistih, ki so dolga leta potrpežljivo čakale na domačih knjižnih policah. Čas izolacije je lahko tudi čas raznovrstnega učenja, meni sogovornica. "Ja, čudni časi so. Prvi teden izolacije, torej zadnji teden zime, ko je bilo razkošno pomladansko toplo, sem z navdušenjem uredila vrt, presejala kompost, brkljala okoli hiše, presadila sejančke pelargonij, posadila gredico solate, komarček, peteršilj. Ob tem sem malo polistavala knjigo Naj zraste spet. In se razveselila drobnih klic oleandrov, ki sem jih posejala v sobno toplo gredico. Semena sem pobrala na notranjem dvorišču Muzikafeja, ob zadnji kavi v javnem lokalu. O, kako sem vesela, da imam te sejančke! Morda ne bo nič iz teh drobnih rastlinic, toda njih živahna in hitra kalitev obeta, čeprav oleandre načeloma razmnožujemo s potaknjenci, ki jih ukoreninjamo v vodi. Drugi teden izolacije, torej prvi teden pomladi, me je vreme prisililo v manj prijazno preživljanje izolacijskega časa - med zidove. Ej, če bi imela toliko veselja z notranjimi opravili, kakor ga imam z zunanjimi, bi se vse bleščalo! Pa se ne. Tu in tam, morda, malo," razkriva ptujska knjižničarka Liljana, ki jo je običajno srečati, ko peš ali na kolesu hiti po mestu. "Zdaj me je videti v avtu, saj se vozim z ene strani Ptuja na drugo, pogosto zjutraj, opoldan in proti večeru. Obiskujem mamo, ki živi sama v hiši, in to je ta čas edini bližnji stik izven mojega domovanja. Pa v trgovini sem bila dvakrat, za tri gospodinjstva, pa v lekarni, tudi za tri. Je rekla moja mama, ko ji pripovedujem, a ne preveč, o tem, kaj se godi v zvezi s pandemijo, joj, pa saj to je vojno stanje! In potem obe stiskava pesti, da se nam kaj hujšega ne zgodi, da bi vsi, ki te dni garajo za dobrobit dežele, zdržali."
In Liljana kot ljubiteljica mačk? "Ja, da ne pozabim, tudi naši domači ljubljenki Rudy in Gorca občutita karanteno. Mački imata zdaj, v koronačasu, trening prehranjevanja, jaz pa tudi, ker sta izbirčni, da joj. Pa tudi slutita, da je nekaj neobičajnega v zraku, in sta, kaj naj rečem, simpatično tečni. Prekladata se iz sobe v sobo, težita za ven pa zopet za noter, videti ju je na vseh hišnih oknih. In čudno, ptice, ki jih redno hranimo vse letne čase, sta nehali preganjati."