Tokrat se je predstavilo okoli 30 gojiteljev s skoraj 500 živalmi - kunci, golobi, perutnino in pticami. Pretekli leti, ki sta minevali v znamenju koronakrize, sta imeli močan vpliv tudi na rejce, ugotavljajo.. Število živali je drastično upadlo, posledice tega pa so bile, kot je povedal vodja ptujske razstave in tajnik društva Franc Štumberger, jasno vidne tudi na nedavni razstavi v Mariboru: "Vidi se, da je kriza. Hrana je dražja kar za okoli 100 odstotkov, podobno so se zvišali stroški vzreje. Na srečo nas je letos večinoma zaobšla vsaj ptičja gripa." V ptujskem društvu se je kljub temu število članov v tem času povečalo, a žal predvsem na račun propada nekaterih drugih društev.

Vrhunska žival prinese posebno zadovoljstvo

Štumberger goji golobe, kokoši in race, pred leti je imel tudi veliko ptic, ki pa se jim je moral odreči, odkar je tudi čebelar. Na vprašanje, kaj ga vleče h gojenju živali, je vidno ganjen in s solzami v očeh odgovoril, da gre preprosto za neko ljubezen, posebna čustva, ki jih tisti, ki se s tem ne ukvarjajo, težko razumejo: "Če nimaš rad živali, tega ne moreš početi. Živali je treba vsak dan zjutraj in zvečer nahraniti, jih negovati, čistiti njihove prostore. Vsak gojitelj na začetku kupi živali in začne svojo vzrejo. Ko dosežeš nekaj vrhunskega, ko vzrediš vrhunsko žival, to prinese posebno zadovoljstvo - in ta trud in vse ostalo je poplačano. Tega se ne da opisati."

Kot je pojasnil Štumberger, namreč za vse pasemske živali obstaja predpisan standard, ki se mu gojitelji skušajo s križanjem živali čim bolj približati: "Včasih potrebuješ več let, včasih ti sploh ne uspe. Sam sem vzgojil goloba, ki je že prvo leto dosegal izjemne uspehe. Letel je na dolge, srednje in kratke proge in se vedno med prvimi vrnil domov. Zato sem mislil, da sem odkril pravo kombinacijo in sem si želel še več mladičev istega para. A takih uspehov ni dosegel noben potomec več. Pa tudi potomci mojega izjemnega goloba ne. Genetika je resnično zelo zanimiva."

Predani od otroštva

S petimi od skupno 100 standard papig, kolikor jih šteje njegova matična jata, se je na tokratni razstavi predstavil Bojan Kurez iz Dražencev. Za gojenje malih živali ga je že kot otroka navdušil oče, ki je gojil golobe: "Od otroštva sem jih imel v dnevni sobi. Dolgo je to bila 'garažna vzgoja', sprva kanarčkov. Kasneje sem se našel pri papagajih, kar traja že dobrih 35 let. "Vzreja standard papig je izredno zahtevna, saj se srečujem z različnimi težavami - od tega, da jajca niso oplojena, do tega, da jih samička zvali, a jih ne hrani in jih je treba prestavljati. Ogromno dela je v tem, pozornost zahtevajo tako rekoč ves dan." Ptice vzgaja večinoma za menjavo z drugimi gojitelji, če bi koga gojenje veselilo, pravi, pa bi mu kak par tudi podaril. Velikega zanimanja med mladimi namreč po njegovih izkušnjah ni.

Martin Doliška s 23 leti tako sodi med maloštevilne mlajše člane društva in je, kot pravi, to razstavo težko pričakoval, saj imajo gojitelji končno priložnost, da pokažejo, kaj so počeli zadnji dve leti. Čeprav so številni v tem času obupali, sam ni niti pomislil na konec, saj je to zanj hobi, brez katerega ne more. Goji kokoši svilenke. "Kot otrok sem od babice dobil prvo družino svilenk. To je moj hobi. Od tega ne moreš živeti, saj gre veliko za zdravila, cepiva, preventivo, hrano. To je neko zadovoljstvo. Ko pridem iz službe, grem v hleve. Ko začnejo petelini kikirikati, se umirim. Če si doma v bloku, tega ne moreš razumeti. Ljudem se zdijo vsi kunci, vse kokoši enake. Ljudje ne poznajo živali, le tisto, kar vidijo na televiziji. Vsak gojitelj pa ima z živalmi nek stik," pravi gojitelj, ki ima doma skoraj 500 svilenk, s katerimi že devet let preživi ogromno časa, predvsem ob koncih tedna, ko se skoraj preseli v hleve.