V Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor je bilo srečanje članov medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva iz Maribora, namenjeno spominu na znano in ugledno zdravniško družino Goriškovih. Ob tej priložnosti so izpostavili 80-letnico enega od Goriškov, dr. Boruta Goriška, uglednega mariborskega zdravstvenega in pedagoškega delavca.
Dogodka so se poleg številnih zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev udeležili številni gostje, tudi predsednica Zdravniške zbornice Slovenije dr. Zdenka Čebašek Travnik, direktor UKC Maribor dr. Vojko Flis in zgodovinarka medicine dr. Zvonka Zupanič Slavec iz Medicinske fakultete v Ljubljani. Udeležence je pozdravil predsednik medikohistorične sekcije dr. Elko Borko in predstavil cikel strokovnih predavanj o narodnozavednih slovenskih zdravniških družinah na Štajerskem. Strokovno posvetovanje je vodil Aleš Arih, v kulturnem programu pa je nastopil igralec Rado Pavalec.
Pevec, planinec, zdravnik, župan
Dr. Gašparja Goriška je predstavil dr. Zmago Turk, ki je med drugim izpostavil, da je bil velik in iskren slovenski narodnjak v Rušah. Tudi po njegovi zaslugi so bile Ruše v času močnega germanizacijskega pritiska trdna slovenska postojanka v preddverju takrat nemškega Maribora. Bil je odličen zdravnik, ki od revežev ni nikoli terjal plačila. Veljal je za velikega humanista in vrhunskega organizatorja. Vodil je pevski zbor v Rušah in bil glavni organizator velikega pevskega srečanja leta 1906. Zelo rad je gojil rože in se predajal planinstvu. V Rušah so ga ljudje neizmerno cenili in ga izvolili za župana.
Ustanoviteljica postaje za transfuzijo
O dr. Drini Gorišek je predavala dr. Jelka Reberšek Gorišek in povedala, da je bila Drina poročena s sinom dr. Milana Goriška, Milanom, in da je težke čase druge svetovne vojne preživela v Bosni. Mož Milan je moral v jugoslovansko vojsko, po nemški okupaciji pa se je za njim izgubila vsaka sled in Drina je ostala sama z dvema majhnima otrokoma. Po vojni se je s hčerko Vojko in sinom Borutom vrnila v Maribor. Zdravniško pot je začela v Lenartu, nato pa nadaljevala bogato kariero v Splošni bolnišnici Maribor, kjer je bila ustanoviteljica Postaje za transfuzijo krvi. Do prezgodnje smrti leta 1962 je bila predstojnica tega oddelka, na veliko je tudi organizirala prostovoljno krvodajalstvo v okviru Rdečega križa na širšem mariborskem območju. Bila je izredno izobražena ženska, govorila je več tujih jezikov in se je z vso vnemo predajala zdravniškemu poklicu.
