
Čez tri dni bo Oskar Dolšak iz Pivole dopolnil 97 let. Kljub častitljivi starosti ostaja zbranih misli, čeprav mu vojne grozote ne dajo spati, pustile so določene posledice na njegovem (duševnem) zdravju. Med drugo svetovno vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, kasneje je bil ruski ujetnik. Nekajkrat je v vojni le za las ušel gotovi smrti, večkrat po spletu srečnih okoliščin. Sploh hudo je bilo ob koncu vojne, ko je bil že zelo slaboten in izčrpan, bil je tudi bolan. Ko se je konec leta 1945 približevala nova huda ruska zima, je v napornih šestih tednih, večinoma z vlaki, prepotoval pol Evrope ter se živ in zdrav vrnil v tedanjo Jugoslavijo.

Kot kovač se je upokojil v Mariborskem vodovodu
Po vrnitvi oziroma po koncu vojne ni imel težav zaradi vpoklica v nemško vojsko, doda Dolšak. Bil je tudi odbornik v krajevni skupnosti in član kmetijske zadruge, danes ni več dejaven v nobenem društvu. Zato pa rad razlaga o preteklosti krajev, kjer je preživel večino svojega življenja. Pred drugo svetovno vojno je bilo območje današnje Pivole in Hočkega Pohorja pod mariborsko sodnijo. Tudi kraji Fram, Planica in Frajham so spadali pod Maribor, pove. Meni, da je območje Reke (tudi Krajevna skupnost se imenuje Reka - Pohorje in zavzema naselja Slivniško Pohorje, Hočko Pohorje, Polana, ter del naselja Pivola in del naselja Zgornje Hoče) dobilo ime po tistem, ker ceste na Areh še ni bilo, in ko so se Pohorci po strmem pobočju spuščali v dolino, so rekli, da gredo mimo Repečanovih. Torej naj bi se območje poimenovalo kot popačenka iz tega priimka.
Po prvi svetovni vojni so bile tako Hočko Pohorje, Pivola in Zgornje Hoče lastne občine, se spominja sogovornik, ki je bil sicer rojen v Oplotnici. Leto in pol star se je z družino sprva preselil v Maribor, kjer je njegov oče tik ob "Žoharju", v današnji Aljaževi ulici, kupil majhno hišo. Oče, po poklicu krojač, je bil sicer iz kraja Sveti Florjan pri Rogatcu, Oskarjeva mama je bila Primorka. Kmalu zatem so se Dolškovi preselili v vas Pivola oziroma na območje Reke torej, kjer so najprej živeli pri sosedi v majhni sobi, nato je oče kupil majhno hišo, kjer Oskar Dolšak z družino živi še danes.

Najprej so ga poslali na Češko
Ob začetku druge svetovne vojne, leta 1941, je bil zaposlen v podjetju, ki je izdelovalo okovje za pohištvo. V nemško vojsko pa so ga vpoklicali 6. decembra 1942. Če bi bil odklonil, bi ga najverjetneje ustrelili. Najprej so ga poslali na Češko, natančneje na Moravsko. Čeprav so rekli, da je to le začasno, se je vpoklic vključno z ruskim ujetništvom zavlekel do konca leta 1945. Na Moravskem, kjer so bili do junija 1943, jih je bilo okrog 300, največ s Kozjanskega in iz okolice Maribora, Nemci so jih izvežbali za spopade. Nato je nenadejano prišlo do alarma, ko so bili z vso opremo vred prisiljeni v temi prepešačiti 40 kilometrov, da bi prispeli v Zlin, znan po tovarni čevljev Bata. Utaborili so se na hipodromu, v prostem času pa družili z delavkami Bate.
Kasneje ga je vojna pot vodila v Zgornjo Avstrijo, Litvo, Latvijo in nazadnje v Estonijo, kjer so ga zajeli Rusi. Pred njimi ga je gotove smrti - bil je v nemški vojaški uniformi - rešilo dokaj dobro znanje ruščine. Potem je bil veliko časa v delovnem taborišču v estonskem mestu Klooga. Tam je bilo Oskarju težko, saj je bila zima ostra in mrzla. Kot smo zapisali že v uvodu, so bili sicer osvobojeni že ob koncu vojne v ruskem Novgorodu, kjer je bilo okrog 50 tisoč ujetnikov, a so potem potrebovali več mesecev, da so se pretežno z vlaki le prebili do domovine.