Vse najboljše in na dolga leta Mariboru, navijačem in vsem ljudem v mestu. Naj bo čim več pozitive. Ko gre sosedu in domačinu dobro, bo šlo vsem nam tudi," je zaželel. Kar 13 let je aktivno pisal zgodovino vijoličastih, a vloga športnega direktorja ni bila prva, ki jo je najboljši strelec slovenske nogometne reprezentance in nekdanji član Partizana, Vitorie Guimaraes, Porta, Olympiakosa, Valencie in Benfice opravljal v Ljudskem vrtu. "Moje otroštvo je otroštvo Ljudskega vrta. Tekme sem spremljal najbliže, kar je bilo mogoče. Verjetno imam v 60-letni zgodovini kluba največ tekem kot pobiralec žog. Če je bilo sonce, dež ali sneg, sem bil vedno za golom na severni strani igrišča," je pogovor začel Zlatko Zahovič.
Leta 2007 ste postali športni direktor. Kako se je začelo to sodelovanje s klubom?
"Končal sem trenersko šolo, želel sem si vrnitve domov. Dobil sem klic in sem prišel. Priznam, da takrat slovenskega prostora sploh nisem poznal. Nisem poznal ne igralcev ne ljudi, ki so delali v klubih. Ko si toliko zdoma, kot sem bil jaz, ki sem šel z 18 leti, sicer spremljaš dogajanje, ne veš pa, kdo, kaj, zakaj. Bil je velik šok. Prišel sem iz drugega nogometa, iz povsem drugih sfer v organizacijskem in medijskem smislu. Da o financah sploh ne govorim."
Ste pa že v prvih nastopih v vlogi športnega direktorja poudarjali, da je NK Maribor institucija.
"Tako sem čutil, ko sem bil otrok, tako sem čutil, ko sem prišel v klub, in tako čutim zdaj. Sem subjektiven, saj si do svojega kluba težko objektiven, vendar je Maribor s prvo ligo prvakov dobil težo v Evropi. To je bil velik kapital. Ga je pa bilo treba obogatiti z vseh strani."
V nogometu sem doživel vse, svojemu klubu sem dal vse, počutim se nogometno totalno realiziranega
Klub v tistem času ni bil le v rezultatski krizi, tudi precej dolgov je imel.
"Nikoli v 13 letih nisem imel vpogleda v finance, sem pa preko težav vedel, da stanje ne more biti najboljše. Vse ti je jasno, ko vidiš, da ni pralnega praška, opreme, da so ljudje nezadovoljni, organizacija slaba, igrišča slaba, da je premalo žog, da v nogometni šoli nimajo enakih dresov … Zelo me je šokiralo, da je bila v Tribuna baru stavnica. Odprta stavnica v prostoru, kjer hodijo otroci, starši, igralci, navijači!"
Kaj je bilo potrebno, da se je situacija začela izboljševati, da se je tudi miselnost začela spreminjati?
"Samo finance! Ko so finance, spremeniš vse. Ko jih ni, padaš iz luknje v luknjo."
Prav vam pripisujejo veliko zaslug, da je Maribor izplezal iz luknje. Uspešno ste prodajali najboljše igralce, hkrati pa v moštvo pripeljali dovolj kvalitete, da je bil klub uspešen na igrišču. Kako vam je uspelo?
"Obkrožil sem se z ljudmi, kot sta Darko Milanič in Saša Gajser, ki so v nogometu dali skozi vse, bili pripravljeni zavihati rokave in jih je težko kaj vrglo s tira. Interesov v klubu je bilo mali milijon. Ljudem, ki poznajo nogomet, je jasno, o čem govorim, ne želim pa iti v srž. Ko prideš na nek nivo in ga uspeš zadržati, je to to. Zelo pomembno je, da Dare, ki je v nogometu doživel in dal vse, ne živi od nogometa, je neodvisen. Ko sem še igral, sem predsednika Porta vprašal, kako je biti v nogometu na drugi strani. Rekel mi je: 'Najlepše na svetu. Samo ena stvar je. Ne smeš biti odvisen od njega.' Ko si tudi finančno odvisen samo od nogometa, se ti težko zgodijo velike stvari."
Kdaj ste začeli verjeti, da so v Mariboru mogoče velike stvari?
"Verjel sem od prvega dne. Marsikaj je bilo treba spremeniti. Predvsem miselnost na igrišču. Maribor je v nekem obdobju igral tako slabo, da so si igralci po tekmi jemali po dva dneva prosto. Organizirali so si, ne vem, terapije zunaj Maribora in jih po dva, tri dni ni bilo na trening. Z mojimi izkušnjami sem rekel: 'Super. Prideš zjutraj v klub, spiješ kavico, greš na terapijo, po njej prideš nazaj in popoldne imaš trening.' To sem lahko rekel, ker sem sam dal vse to skozi. To je le en primer, a ko je igralec bil več časa na stadionu kot zunaj njega, je naenkrat postal zdrav. Nogomet je krvavo delo. To ne pomeni, da delaš deset ur, ampak da takrat, ko treniraš, veš, kako treniraš, zakaj treniraš, vpijaš, kar ti trener reče, prideš do tega, da nobena zmaga ni spontana, ampak je vsaka prigarana. To nam je počasi uspevalo. Veliko vlogo, nenormalno veliko, je imel pri tem Darko Milanič."
Torej ste z igralci veliko delali tudi individualno?
"Seveda! Vedeti moraš, kako deluje športnikova glava. Potrebuje avtoriteto. Če je nekdo dosegel, kar je dosegel Darko, kar sem dosegel jaz, ga bodo verjetno poslušali. Ponavadi poslušajo, saj bi tudi oni radi bili na tej ravni. Le željo jim je treba vzbuditi. Fantje so verjeli. Bi pa imeli še dosti večje uspehe, če nam ne bi bilo treba vsako leto prodajati. Ker kljub veličini rezultatov nimaš zanesljivih prilivov, moraš prodajati, hkrati pa si tudi igralec želi iti, saj je naš prostor zelo omejen. Če v Mariboru dobi eno enoto, v tujini pa 30 enot, ga ne moreš zadržati. Nekdo bo rekel, da so naši igralci za slovenske razmere dobro plačani, a če pogledamo v Avstrijo, na Hrvaško, kamorkoli, je to tako malo ... Že s pogoji so limitirani, kaj šele s financami. Igralci zaslužijo smešno malo glede na uspehe ali našo bližnjo okolico. Za povrh pa še vsi govorijo o bruto zneskih. O svoji plači govorijo v neto zneskih, o igralčevi pa v bruto. In to marsikomu tudi ustreza. Slovenski prostor sem spoznal v nulo, jasno mi je, komu to ustreza."
Boste povedali, komu?
"Ne. Ker je rojstni dan Maribora."
Se je šampionska ekipa dokončno sestavila z Darkom Milaničem?
"Prej je bil trener Milko Đurovski, fantastično sem sodeloval tudi z Brankom Horjakom, legendo kluba, za katerega mi je žal, da ni bil mlajši, saj bi bil tako dosti bolj zagnan. Branko razume klub, mesto, družbo. Vse ima v malem prstu. Žal mi je, da v tistem času ni mogel biti več prisoten, moje spoštovanje do Branka je ogromno. Vsak človek, ki krmari športno barko, se mora obkrožiti s svojimi ljudmi. Če ne bi bil Darko, bi bil nekdo drug, ki je bil z mano, ki mu verjamem in za katerega vem, kako dela. Če človeka poznaš, lažje z njim sodeluješ. Vedel sem, da je bila Darkova pot v nogometu tako kot moja vse prej kot lahka, njegovo celo življenje je bil boj. Ko greš iz male države v velike klube, moraš preliti veliko znoja, da si izboriš status. Vedel sem, da bo znal in hotel spustiti nivo za deset korakov nazaj, da bi bil klub uspešen."
Uspešna je bila tudi zgodba z Antejem Šimundžo. Je bil on kot nekdanji igralec in pomočnik Darka Milaniča logična izbira za trenerja, ki bo klub peljal v evropsko pomlad in ligo prvakov?
"Totalno logična izbira! Pa še moj Mariborčan je. Jaz sem eden od tistih ljudi, ki imajo radi Mariborčane. Tudi takrat, ko so uspešni. Takrat jih imam še raje. Poznal je način dela in je definitivno nadgradil zgodbo."
Če bi sodili po finančnem vložku, sta bili uvrstitvi v ligo prvakov v letih 2014 in 2017 čudež. Sta bili čudež tudi, če ju ocenjujemo z vidika organiziranosti, ambicij, miselnosti v klubu?
"Zame ne. Verjel sem v to, kar dela športni del kluba. Seveda dan po tem, ko pogledaš, koga si premagal, je čudež, a v klubu je bilo preveč znanja. Če bi sam prvič prišel v ligo prvakov, bi rekel, da sem presenečen. Če bi Darko prvič prišel v ligo prvakov, bi bil presenečen. Ne, ne, midva sva bila že dostikrat v ligi prvakov, veva, kako se tam igra in kaj se tam zahteva. Ne moreš biti presenečen, če si tam že bil."
Pripeljemo igralca, ki je problem, in iz njega naredimo rešitev. Tako ste večkrat izpostavili, kako ste sestavljali igralski kader.
"Da bi sestavil mozaik, moraš imeti najprej osnovo, ljudi, ki so s tabo že delali in uspeli. Ko imaš motor, volan, menjalnik in kolesa, torej vse osnove, lahko dodajaš. Če pa česarkoli od tega nimaš, ne gre. Če pogledamo vse uspešne ekipe, je način dela zmeraj tak. Včasih je volan nekdo, ki igra zelo malo. Je pa to malo težje razložiti ljudem. Kultura kluba, način dela, ambicije, pogovori ... To so zelo pomembne stvari. Če bi imel proračun Real Madrida, bi seveda kupil kvaliteto. Tam me ne bi zanimalo, kako se s kom pogovarjaš. Če tam zadenejo pri devetih od desetih igralcev, ki so jih pripeljali, je super. Ko pa moraš zadeti pri desetih od desetih, je malo drugače. V Realu mi ne bi bilo treba trenirati igralcev, da bi dobro igrali. Trening je tam še najmanj pomemben."
V Mariboru pa najbolj?
"Seveda! Pa še marsikaj drugega. Če hočeš biti uspešen. Če pa hočeš biti, z vsem spoštovanjem, Rudar Velenje oziroma eden od številnih klubov, ki tekmujejo, ki so veseli, ko zmagajo, in niso jezni, ko izgubijo, je pa to druga stvar. Pri lovorikah in Evropi pa moraš imeti ambicije in glavo."
S katerim igralcem, ki ste ga pripeljali v Maribor, ste najbolj zadeli?
"Z marsikom! Na prvo žogo lahko seveda izpostavim Marcosa Tavaresa in Jasmina Handanovića. Josip Iličić je navdušil v mesecu in pol, Aleksander Rajčević je bil deset let zelo pomemben član ekipe, Robert Berić je bil zelo pomemben, Mitja Viler, Aleš Mertelj in Agim Ibraimi tudi … Jean-Claude Billong je bil tu šest mesecev in se spremenil v enega največjih transferjev v zgodovini kluba, na tak način dal zagon, da se mašina ni ustavila. Pomemben je bil Siniša Anđelković. Lahko povem zgodbo o njem. Učili smo ga, kako se meče iz avta, ker tega ni znal. Po enem letu pa je šel v Palermo v italijansko serie A! V nobenem klubu na svetu se ne ukvarjaš s tem, če gre za profesionalen pogon oziroma če to ni tvoj domači klub. Tujec bi rekel: 'Oprostite, ta ne zna metati iz avta, pripeljite mi novega.' Darko pa ga je peljal na umetno travo in sta vadila. Ko komu iz tujine razlagam, s kom smo mi igrali v Evropi, mu je fajn poslušati, raje pa ne povem, kakšna je reakcija. A to je naš klub. Za naš klub naredimo vse."
Trinajst let je trajala zgodba z vašim klubom.
"Z domačim klubom doživiš marsikaj lepega, dobiš pa tudi po glavi. Ko se stvari naberejo, pride do konca. Logično. Ne morem pa razumeti, kaj se je dogajalo z Darkom, najtrofejnejšim trenerjem. Morda pa je bil problem prav to, da je bil najtrofejnejši trener Maribora vseh časov. Če žvižgaš najboljšemu, najbolj predanemu, je nekaj narobe. Če Anteju ne daš vrednosti, je nekaj narobe. Kot mariborska družba zelo zelo grešimo. To se ne more zgoditi nikjer v Evropi. Taki ljudje so v svojih mestih najbolj spoštovani, ker so mesto popeljali, se zanj žrtvovali. Tu imamo veliko težavo, zelo smo samodestruktivni."
Se je to spremenilo z naslovi, uspehi? Istim ljudem so navijači v preteklosti tudi peli, skandirali, jih spodbujali.
"To ni sporno, a v Portu, Benfici, Olympiakosu - govorim o precej bolj vročekrvnih sredinah - se svojemu ne žvižga. Pri tujcih je druga stvar. Tudi v medijih je bil za neuspehe v teh sredinah vedno kriv tujec. Če ne boš imel rad svojega, koga boš pa imel? Na Portugalskem sem bil skoraj deset let, na začetku sem bil kot tujec vedno med krivci, šele zadnji dve leti pri Benfici, ko so me že sprejeli za svojega, sem imel mir. Domačini so lahko delali, kar so želeli, pa niso bili nikoli nič krivi. In še vedno je tako. Pri nas pa je vse obrnjeno. Tujec je bog, uspeha domačina - zame je domačin vsak Slovenec, ne samo Mariborčani - pa ne maramo. Ta zgodba je stara že 60 let."
Marca ste zaključili svojo zgodbo s klubom. S čim se zdaj ukvarjate?
"To je najlepši čas. V nogometu sem doživel vse, svojemu klubu sem dal vse, počutim se nogometno totalno realiziranega. Živim krasno življenje, ustreza mi, da nisem v nogometu, saj sem mu dal preveč, da bi se moral ukvarjati z malimi stvarmi. Vedno je treba najti pozitivno energijo."
Sta po dolgem obdobju, ko sta krmarila med profesionalnim in družinskim odnosom, lahko zdaj z Luko zgolj oče in sin?
"Veliko lepše je. Prej ni bilo slabo, a zdaj je dosti boljše, saj pritiskov ni več. Jaz bom že zdržal vsak pritisk, saj je zame to privilegij. Če hočeš biti v nogometu uspešen, se moraš soočiti s pritiskom. Pri mladih fantih je to malo drugače, a mislim, da se je tudi Luka dobro držal, saj je celo življenje v nogometu. Zdaj je šel svojo pot. Super mu gre, dobro se je prilagodil na Poljskem, še vedno pa spremlja Maribor in mu želi vse dobro."
Vas bomo še videli v nogometni vlogi?
"Zelo težko. Nikoli ne reci nikoli, a zelo težko. V Sloveniji moraš spuščati nivo, da bi bil uspešen. Po 32 letih ne vem, če se mi še da. Ko bo epidemije konec, se bom peljal na kakšno tekmo v tujino in to mi bo čisto dovolj. Trenutno se res ne vidim v nogometu."
