Svet ne sme več zgraditi niti ene termoelektrarne, če bi rad do leta 2050 dosegel ničelne emisije toplogrednih plinov in s tem preprečil dvig globalne temperature čez varno raven.
Mnogi smo upali, morda naivno, da bodo svetovni voditelji, ki so se lansko jesen zbrali na podnebni konferenci ZN v Glasgowu (COP26), spodbudili mednarodna in državna prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Vendar jih niso. Posamezne države so sicer dosegle določen napredek, ko gre za zmanjšanje emisij metana, krčenja gozdov in prehoda na električna vozila. Toda sprejetje drugih nujnih ukrepov - predvsem ambicioznejših državnih načrtov in strategij - so odložile še za eno leto.
Svet si ne more več privoščiti, da bi še naprej tako zapravljal čas. Glede na sedanje trende nam je ostalo samo še deset let, preden bomo izčrpali globalni ogljični proračun, dosegli točko brez vrnitve in presegli mejo 1,5 stopinje Celzija, na katero bi morali, kot opozarjajo vlade in znanstveniki, omejiti globalno segrevanje, če bi radi svojim otrokom in vnukom zagotovili lepo prihodnost.
Kaj moramo torej storiti? Glavna prioriteta je, da regulatorji in centralne banke začnejo bankam zaračunavati pravo ceno za financiranje naložb v fosilna goriva, s čimer bi spodbudili financiranje zelenega prehoda.
Mednarodna agencija za energijo (IEA) je že večkrat poudarila, da moramo enkrat za vselej prenehati izkoriščati obstoječa naftna in plinska nahajališča ter razvijati nova. IEA hkrati opozarja, da svet ne sme več zgraditi niti ene termoelektrarne, če bi rad do leta 2050 dosegel ničelne emisije toplogrednih plinov in s tem preprečil dvig globalne temperature čez varno raven.
Zaostritev kapitalskih zahtev glede financiranja s fosilnimi gorivi povezanih projektov bi nam lahko bila v pomoč pri doseganju tega cilja. Koalicija mednarodnih vlagateljev, akademikov in civilnodružbenih organizacij je predlagala, naj banke za vsako posojilo, ki ga odobrijo za financiranje projektov, povezanih s fosilnimi gorivi, plačujejo kapitalske zahteve v razmerju ena proti ena. Poleg tega bi morali regulatorji uvesti kapitalske zahteve za obstoječe kredite, odobrene za financiranje s fosilnimi gorivi povezanih projektov. Ta dajatev bi bila odvisna od vrste financirane dejavnosti in bi se sčasoma povišala.
Mednarodna agencija za energijo (IEA) je že večkrat poudarila, da moramo enkrat za vselej prenehati izkoriščati obstoječa naftna in plinska nahajališča ter razvijati nova.
Če bi na tak način spremenili investicijske spodbude bank, bi se to takoj odrazilo na njihovih strategijah in portfeljih. S temi preprostimi, vendar pomembnimi koraki bi snovalci politik kapitalske regulacije uskladili z vedno večjim mednarodnim konsenzom centralnih bank glede podnebnih sprememb. Veliko centralnih bank se je namreč že sprijaznilo, da so v okviru svojih mandatov dolžne ukrepati glede podnebnih sprememb, da bi prispevale k zagotavljanju finančne stabilnosti.
Baselski odbor za bančni nadzor razmišlja o tem, kako naj obravnava tveganja zaradi podnebnih sprememb. Ti tehnokrati bi morali prevzeti pobudo in prisiliti onesnaževalce okolja, da plačajo, s čimer bi poudarili absolutno nujnost prenehanja kreditiranja novih projektov, povezanih s fosilnimi gorivi.
Banke po vsem svetu lahko spodbujajo zeleni prehod in bi ga tudi morale
Če bi bančni lobisti zatrdili, da bi bil ta korak predrag, bi jim najbolj ustrezno odgovorili z vprašanjem "V primerjavi s čim?" Pozavarovalnica Swiss Re, ki zaposluje najboljše snovalce podnebnih modelov na svetu, ocenjuje, da se petina vseh držav sooča z možnostjo zloma ekosistemov zaradi izgube biotske raznovrstnosti, ter napoveduje, da nas bo neukrepanje proti podnebnim spremembam do leta 2050 stalo okoli 18 odstotkov globalnega BDP. Evropsko gospodarstvo bi se lahko skrčilo za 10,5 odstotka. Ta cena neukrepanja oziroma prepoznega ukrepanja je preprosto previsoka.
Veliko lažje bo odpravljati težave zaradi nasedlih investicij in slabih posojil, ki se bodo pojavile, ko se bodo začeli vlagatelji izogibati naložbam v fosilna goriva. Večina bank bo sposobnih pokriti te izgube in preusmeriti svoje kredite v pospeševanje zelenega prehoda. Za tiste, ki jim to ne bo uspelo, ker financirajo izključno s fosilnimi gorivi povezane projekte, bodo morali regulatorji vzpostaviti slabe banke, ki bodo prevzele to njihovo toksično premoženje in jih prestrukturirale. Na podoben način so že posredovali in ni razloga, da tega ne bi storili še enkrat.
Banke po vsem svetu lahko spodbujajo zeleni prehod in bi ga tudi morale. Države same nimajo dovolj sredstev za financiranje prehoda v brezogljično družbo. Toda vlade in bančni regulatorji lahko, če delujejo usklajeno, spremenijo strukture spodbud v finančnem sektorju. S tem bi omogočili preusmeritev toka sredstev k projektom, nujnim za zagotovitev varne oskrbe z energijo, po zaslugi katere bi lahko opustili rabo fosilnih goriv. Ti novi projekti bodo spodbudili produktivnost in rast, gospodarstva prebudili iz stoletne stagnacije in sprožili večdesetletno industrijsko transformacijo v - kot temu jaz rečem - zeleno globalizacijo 2.0.
Zelena globalizacija lahko človeštvu in tudi vsem drugim vrstam na našem planetu prinese lepšo, bolj trajnostno in pravičnejšo prihodnost. Vemo, kaj moramo za to storiti. Bančni regulatorji bi morali drzno ukrepati ter bankam in gospodarstvom pomagati, da naredijo ta zeleni korak naprej, preden bo prepozno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
