Janez Kovačič
Evropska in tudi že ameriška avtomobilska industrija se soočata s krizo, ki ji ni primerjave v vsej njeni dolgoletni zgodovini. Prejšnji konec tedna so se zaprla vrata tudi tistih evropskih avtomobilskih tovarn, ki so po nekem čudnem naključju še kljubovale virusu, ki redči število zaposlenih, in se uspele izogniti zadregam dobave sestavnih delov po načelu "just in time" (ob pravem času). Avtomobilska industrija na najbolj nazoren in hkrati drastičen način kaže, kako krhka je evropska (in še katera) hiša, ki jo je stara celina gradila vse od konca druge svetovne vonje, morda še nekaj prej.
Niti ena politična, gospodarska, socialna ali še kakšna druga sprememba ji ni tako temeljito in predvsem hipno spodrezala korenine kot epidemija koronavirusa. Primerjave z gospodarsko krizo izpred desetih ali enajstih let so neustrezne, celo smešne: ta je nekatere evropske države res močno prizadela, toda številne oplazila kot lahna oziroma nežno božajoča spomladanska sapica. Evropska avtomobilska industrija jo je prav tako različno občutila, toda pobrala se je razmeroma hitro, brez hujših ali trajnih poškodb. Dokazala je svojo ekonomsko in tehnološko vitalnost, poudarila svojo nacionalno gospodarsko težo. Tudi sloviti Dieselgate, ki je najprej oziroma najbolj rezultat in posledica zahteve lastnikov (delničarjev) po več in več, je v primerjavi s sedanjim stanjem zgolj obstranska epizoda, viharček v kozarcu vode. Apokalipsa avtomobilske industrije? Pretirano, seveda, a mi že vemo: nikoli več ne bo tako, kot je nekdaj bilo.
Tudi avtomobilska industrija bi hotela svoje nekdanje življenje nazaj. Na ta oltar bi bila pripravljena položiti marsikaj, verjetno vse tisto, kar se je še včeraj zdelo kot izjemna težava: vse zadrege z evropsko okoljsko zakonodajo, električnimi avtomobili, avtonomno vožnjo, nujnimi megalomanskimi investicijami v nadaljnji razvoj, verjetno bi bistveno lažje prebavila celo kakšen škandal. Ja, življenje nazaj, z matematiko vred.
