Pogačarjevi "boni"

Da bi našteli le nekaj fantastičnih uspehov, kot so jih nanizali naši športniki različnih panog v zadnjem obdobju, bi porabili polovico prostora za ta tekst. Smo športna velesila, to ni stvar samopercepije, ampak čiste empirije, dejstev. Sprehod po medijskih naslovnicah v mnogih državah je imel zadnje dni skupni imenovalec - o naši dvomilijonski državi pišejo kot o tovarni športnih čudes. Zdaj pa je res le še malo Francozov, ki ne poznajo Slovenije, mi je iz Pariza sporočala kolegica, urednica pri Franceinfo, ko mi je prepošiljala povezave do mnogih zapisov, ki niso le glorificirali Pogačarjevega in Rogličevega vzpona na vrh Toura, ampak so prinašali tudi poglobljen uvid v obče razumevanje tega, kako lahko tako majhna sredina serijsko proizvaja šampione. Poleg matadorjev s Toura je bil isti teden Dončić izbran v najboljšo peterko NBA-lige, zlati kapetan Dragić se z Miamijem bori za finale, slovenski šport ni bil še nikoli tako vroč, je zapisal Wall Street Journal.

Pa govorimo le o zadnjih dneh, o le nekaj zgodbah v mozaiku mnogih presežkov. Vsaj tukaj se nam ni treba bati, da mladina ne bi imela junakov, idolov, vzorov, da je ob talentu in trdem delu, navkljub nemalokrat neoptimalnim razmeram, finančno in infrastrukturno, možno poseči po zvezdah. Saj še vemo, da je Kopitar prišel do naslova prvaka NHL-lige, četudi imamo le nekaj sodobnih drsališč. Da smo imeli rod smukačev in smukačic, četudi smukaške proge nimamo. Kako je že s treningi atletike in gimnastike? In tako dalje. Kapo dol vsem, pardon, Pogačarju in Rogliču čelado dol, čestitke, aplavzi in ovacije, v živo, na instagramu, twitterju in še kje, smo zdaj enotni. Ministrica, pristojna za šport, Simona Kustec je bila zadnje dni v izjemni formi, en dan se je ovekovečila kar v vladnem falconu, s telefonom na ušesu, zraven pa se ji je v etru družbenih omrežij zapisalo: "Pogovor z novinarjem za francoski medij Quest-France. Članek je izšel z naslovom 'Kako je Slovenija, majhna alpska država, postala trdnjava svetovnega športa'."

Odločevalci, torej politika, vedno pristavijo svoj lonček, ko zmagujejo naši športniki. Pa saj v resnici s tem ne bi bilo nič narobe. Temeljni problem ostaja drugje: ob triumfih smo polni misli o ponosu, zmagovalnem DNK, ki da ga imamo, a enako ob vseh uspehih ponavljamo še eno vajo: ko debata nanese, da je treba sistemsko artikulirati razvojna vprašanja športa, statusa športnikov, nagrad zanje in rešitev za njihovo življenje po karieri, politika vedno znova, tudi precej enotno, pozabi na vse skupaj. Napovedi o rešitvah izzvenijo, ideje ostanejo mrtva črka na papirju. "Boni", kot jih za državo, njen brend, turizem, samozavest, prepoznavnost, lokalno in globalno, med množice pošiljajo športni šampioni, so morda drugačne vrste od tistih, ki so zdaj popularni pri nas, a so v resnici neprecenljivi. Ko so sestavljali protikoronske pakete in je Peter Vilfan predlagal tudi bone za slovenski šport, pa ministrica Simona Kustec in drugi niso rekli kaj več kot - nič. Tisti, ki so v panogah, kjer se obračajo milijoni, problemov menda tako nimajo, nekateri drugi pa naj bodo srečni, da imajo vsaj državne službe v vojski ali policiji. Res ne zmoremo več? Ne velja le za šport.