Nevrokirurg

V zdravstvu je redkokdaj mirno. Pa ne v medicini, to je normalno, temveč tudi v političnem dogajanju, ki zajema vse od javno izpostavljenih zdravnikov do političnih strank, dobaviteljev, sindikatov in vseh drugih deležnikov, kar je daleč od dobrodošlega. Vsakič, ko se bližajo pomembne politične odločitve, se stopnjujejo tudi šokantne zgodbe, zato je na dogajanje vedno treba gledati širše. Ta teden bo vlada predvidoma obravnavala izhodišča zakona o plačah v javnem sektorju, kar bo osnova tudi za pogajanja s sindikatom zdravnikov Fides o njihovih težavah z dvigom plač za nekatere skupine (predvsem mlajših), ki je najbolj užalil hierarhično najvišje postavljene.

In kaj se je dogajalo minuli teden? Medije je preplavila zgodba o ljubljanskem nevrokirurgu, ki je za operacijo makedonske deklice družini naročil, naj mu izplača honorar preko hongkonške agencije. Da ne bo pomote. Zgodba je sama po sebi izjemno pomembna. Pa še zdaleč ne zaradi zneska honorarja, ki si ga je najbrž zaslužil, ko je rešil, če ne življenja, pa vsaj sluh otroku s tumorjem na možganih. Zanimivo je seveda tudi, kaj vse je že in kaj še bo zgodba naplavila. Za zdaj tudi ugibanja o tem, da za agencijo v davčni oazi stoji kar slovenski zdravnik sam, pa namigi predsednika vlade, da je nevrokirurg sorodstveno povezan s političnim veljakom. Če se bo izkazalo, da je ta veljak prvak desnice, pravzaprav to ne more biti presenečenje.

Kakorkoli, UKC Ljubljana je takoj pristopil h kriznemu upravljanju - sprejeli so pravilnik, po katerem se tovrstne transakcije naj ne bi več zgodile, kirurg pa je odstopil kot predstojnik. A madež je ostal, in to na vseh hierarhično najvišje postavljenih zdravnikih. Seveda ne moremo kar trditi, da je zgodbo v medije lansiralo ministrstvo, je pa minister namignil, da prihajajo k njemu pisma o podobnih zgodbah tudi o drugih zdravnikih iz drugih ustanov. In gotovo se je o višini plače lažje pogajati s stranjo, ki je v javnosti na splošno prikazana kot grabežljiva, če ne celo koruptivna.

Istočasno so direktorji večine zdravstvenih ustanov poslali v medije protestno pismo, v katerem opozarjajo, da so njihove plače še bolj podcenjene kot pred zadnjimi spremembami v smeri povišice dela zdravniških plač. Če bi šli delat kot zdravniki, bi zaslužili več, pravijo in grozijo, da bodo to tudi storili. Vprašanje je, ali je ta grožnja koga sploh zares vznemirila. Minister namerava reformirati tudi upravljanje zdravstvenih zavodov in kolektivni odstop bi mu to kvečjemu olajšal. Res je seveda, da bi si direktorji ob ustrezni odgovornosti in učinkovitosti zaslužili višje plače, a v časih, ko bolnišnice večinoma poslujejo z minusi, čakalne vrste so vse daljše, kader pa marsikje nezadovoljen, je res dobro vprašanje, komu so se s to grožnjo nameravali prikupiti. Sploh ob dejstvu, da še vedno zaslužijo za okoli desetino več kot direktorji v drugih javnih zavodih, nezdravstvenih. Saj kdo pa sploh pravi, da morajo zdravstvene zavode voditi zdravniki, ki lahko imajo kot zdravniki višje plače? V času, ko jih primanjkuje, je v marsikaterem pogledu celo bolje, da se držijo svoje stroke.