Čeravno sta Slovenija in Avstrija sosednji državi, sta njuni stanovanjski politiki kot dan in noč. Temu pritrjujejo  uradni statistični podatki: 93 odstotkov Slovencev prebiva v lastniških stanovanjih, čez mejo zgolj 48,2 odstotka. Tehtnica se tam namreč preveša v prid najemnega trga. Ta je pri severnih sosedih razvit in razvejen, zlasti na Dunaju, kjer v najemnih stanovanjih živi več kot štiri petine prebivalcev.

Razlika med državama je že v razmišljanju o bivanju. Slovenci smo čustveno navezani na nepremičnine. Lastna streha nad glavo pomeni varnost, pogosto tudi investicijo. Najem je rezerviran bolj ali manj za tiste, ki si lastniških nepremičnin ne morejo privoščiti. Avstrijci najem vidijo popolnoma drugače. Nesprejemljivo se jim zdi, da bi se zadolževali za nakup stanovanja in zanj plačevali dvajset, celo trideset let, z debelimi bančnimi obrestmi povrhu. Ta denar raje porabijo za potovanja in vlagajo v nakup vrednostnih papirjev, da bi si zagotovili brezskrbno starost. 

Še manj primerljiva je ponudba stanovanj med državama. Nabor stanovanj za najem je pri severnih sosedih ogromen. In tudi raznolik. Niti približno ni podoben našemu, kjer se na neprofitna stanovanja čaka tudi več let, mnogi pa jih ne dočakajo nikoli, saj ne izpolnjujejo pogojev zanje. V Avstriji so do najemnega stanovanja upravičeni (skoraj) vsi, le najpremožnejši ne. In kar je najbolj zanimivo -  ponudba najemnih stanovanj je povsod, ne samo na Dunaju, večja od povpraševanja po njih. Hkrati je trg urejen in funkcionira, kot mora. Tako kot najemnikom je tudi najemodajalcem dobro znano, kaj smejo in česa ne. In najemodajalcem še na misel ne pride, da bi najemnike obiskovali, ko sem jim zahoče, prav tako ni dolgega seznama, kaj vse je v stanovanju in zunaj njega prepovedano imeti in početi. 

Pika na i med razlikami pa je najemnina. Če pri nas zasebni najemni sektor dviguje najemnine, kot se mu zahoče, tudi nerazumno (pre)visoko, zlasti v Ljubljani, ker brez kančka slabe vesti oddajajo celo v bivalne enote za silo preurejene garaže bodisi postelje v že naseljenih stanovanjih, se v Avstriji tako v državnem kot zasebnem najemnem sektorju natančno ve, kje so cenovne meje. In ker zakonodaja deluje in je smiselno zasnovana, se je držijo vsi. Del dohodnine, tako imenovani prispevek za stanovanjsko subvencijo, pa prinaša potreben denar za gradnjo novih stanovanj in prenovo obstoječih. 

Razlik je na eni in drugi strani meje torej veliko. Vprašanje pa je, kaj bi se lahko v Sloveniji, zagledani v lastništvo nepremičnin, od avstrijskega najemnega trga sploh (na)učili? Za začetek bi bilo dobro prevetriti in spremeniti zakonodajo ter z njo urediti vsaj osnovne pravice najemnikov in najemodajalcev ter zamejiti cene najema v zasebnem sektorju kot tudi sprejeti za vse pravično obdavčitev, iz katere bi se črpal denar za gradnjo novih stanovanj. A to je trd oreh, veliko trši kot gradnja 5000 najemnih neprofitnih stanovanj, ki si jo je do konca mandata zastavil minister Simon Maljevac.