(KOMENTAR) Pa je šla

Liz Truss je na premierskem položaju Velike Britanije zdržala mesec in pol. Toliko časa bila tudi vodja vladajoče konservativne stranke, ker sta funkciji na ta način tradicionalno povezani. V četrtek je, po kaosu med torijskimi poslanci, ko so jih v parlamentu menda fizično naganjali volit proti prepovedi frakinga na Otoku, ki so jo zahtevali opozicijski laburisti, ugotovila, da ne more izpeljati, kar si je zadala, in zato odstopa. "Predstavili smo vizijo ekonomije z nizkimi davki in visoko rastjo, ki bi izkoristila prednosti brexitovskih svoboščin. Spoznala sem, da glede na dani položaj ne morem izpeljati programa," so bile njene skesane besede. Na, pa je šla.

Vizija premierke je Veliki Britaniji priskrbela najvišjo inflacijo v 40 letih, septembra čez deset odstotkov na letni ravni, funt je padel, trgi so se na nižje davke odzvali porazno, saj so uvideli, da vlada nima nobenih realnih virov za polnjenje proračuna. Pod komando konservativcev se vsaj oplaja kapital, tudi če je sociala bolj jalova. Politika premierke je to nocijo nevarno ogrozila.

Skeči za kakšen novi Monty Python Circus se pišejo kar sami. Maček Larry, zadnje čase najbolj stanovitni prebivalec na Downing Streetu 10, na twitterjih tarna, da si samo želi stabilnost, ne pa nenehnega menjavanja gospodarjev. Air B&B destinacijo menda že oglaša kot idealno za krajše počitnice. The Economist je ta teden izšel z naslovom Dobrodošli v Britaliji. Italijanski veleposlanik v Združenem kraljestvu Inigo Lambertini je časnik okrcal, češ da politični kaos na Otoku upodablja z žaljivimi stereotipi na račun Italije. Ja, seveda, v Rimu bodo pod postfašistko Giorgio Meloni gotovo dobili stabilnejšo vlado kakor Britanci, ki imajo redne volitve šele čez dobri dve leti, a bodo premiera v tem mandatu menjali že tretjič. V Rimu se zabavajo in Londonu ponujajo Silvia Berlusconija, da mu priskrbi politično trdnost. Itd.

Šalo na stran. Da so konservativci po padcu Borisa Johnsona izbrali očitno zaletavo in nesposobno Liz Truss ni vse. V bistvu so na Otok začeli prihajati računi zavoljo brexita, ki so ga na referendumu izglasovali leta 2016. Da so mnogo višji, kot so tedaj predvidevali, sta krivi tudi pandemija in vojna v Ukrajini. Tej igri, ki je ne morete dobiti, se sposobni voditelji raje izognejo. Zato pa je bitko za premierski stolček tako zlahka znova napovedal tudi Boris Johnson. Brexit ni samo nagnal cenejše delovne sile iz EU, ki je po Otoku pobirala pridelek, vozila kamione ali previjala plenice v domovih starejših. Ukinil je tudi blagodati skupnega evropskega trga, največjega za Britance. Kljub zvenečim obljubam Johnsona, premiera tedaj, tega niso mogli nadomestiti brezcarinski sporazumi z ZDA in državami Commonwealtha. Po nekaterih podatkih je britanski BDP v tem času s 97 odstotki nemškega padel že za alarmantnih 30 odstotnih točk, cene hrane in energije pa letijo v nebo ter Britance strašijo pred prihodnostjo.

Torijci si tega za zdaj še nočejo priznati in raje krivijo "protibrexitske godrnjače". Sicer bi se uklonili in razpisali predčasne splošne volitve. Ampak to poznamo že iz naših logov: lepo je biti v službi ljudstva, za primerno plačilo seveda, čim dlje.