Luka Mlakar
Ustavni sodniki so s svojo odločitvijo vsaj začasno presekali patpoložaj v presojanju ustavnosti novele zakona o RTV Slovenija, kar se je vse huje odražalo predvsem v programu javne televizije. Ustavno sodišče je varuh slovenske ustavne ureditve, kot tako pa odloča o najpomembnejših pravnih konfliktih v državi. Med slednje zagotovo sodi tudi novela zakona o RTVS, okoli katere se že dolgo odvija hud spopad med Golobovo vlado in desno opozicijo na čelu s SDS, pa tudi med strokovnostjo in političnostjo v Kolodvorski. A kaj, ko se je politična razklanost preslikala tudi na ustavno sodišče, ki se je pri presojanju ustavnosti novele znašlo v pravi notranji blokadi. Dve skupini sodnikov pri svojih stališčih očitno nista pripravljeni popuščati, iskanje vsebinske odločitve v zadevi pa se zaradi tega utegne zavleči celo za več let.
V nezavidljivi situaciji, v kateri se je znašlo ustavno sodišče, se zdi odprava začasnega zadržanja novele edina logična odločitev, da se na RTVS v skladu z voljo volivcev, izraženo na referendumu, lahko dokončno konstituirajo novi organi in s tem začrtajo smernice, po katerih bi se nacionalka spet lahko vrnila v cono verodostojnega in profesionalnega novinarstva. A si na drugi strani tudi ne moremo zatiskati oči pred tem, da je ustavnopravna blokada zelo slaba popotnica za delovanje pravne države. Ustavni sodniki so namreč zgolj odpravili sklep o zadržanju, ki so ga sprejeli pred nekaj meseci, vsebinske odločitve pa še ni. Nasprotniki novele, ki so bili vedno korak pred njenimi zagovorniki, bodo to seveda izkoristili, da izpodbijajo legitimnost odločitve ustavnega sodišča in zasejejo dvom o njegovi nepristranskosti. Spomnimo, da so predsednika ustavnega sodišča že napadali in poskušali izločiti iz odločanja zaradi njegovih srečanj s premierjem Golobom in evropsko komisarko Jourovo.
Na drugi strani pa odpravo zadržanja lahko razumemo kot veliko olajšanje za novinarske sindikate na RTVS, ki s stavko že leto dni opozarjajo na pritiske in nemogoče razmere v največji medijski hiši v državi. Dosedanji programski svet in vodstvo na čelu z Andrejem Grahom Whatmoughom, ki se zdaj dokončno poslavljata, sta prejšnji vladajoči garnituri omogočila uzurpacijo javnega servisa, kakršne ne pomnimo. Konec lomastenja je na vidiku, a škoda zaradi nestrokovnih in političnih odločitev vodstva je in bo izjemno velika. Najmanj so prizanašali televizijskemu informativnemu programu, kjer so stalnica postali prenosi protestov Pavla Ruparja, hudi spodrsljaji v Dnevniku, propagandni Utripi in neprofesionalno vodena predvolilna soočenja. Programski standardi so padli, poleg številnih novinarjev pa so informativni program TVS zapustili tudi gledalci. Žal.
Novo vodstvo RTVS, kakršnokoli že bo, ima pred seboj izjemno zahtevno nalogo. Med drugim se bodo morali soočiti s politično nastavljenim kadrom, ki se je v zadnjih letih preselil v Kolodvorsko, usoda javnega zavoda pa bo v veliki meri odvisna tudi od vladajočih, zlasti ko gre za vprašanje financiranja. Premier Golob sicer napoveduje, da javni servis ne bo postal trobilo njegove stranke, a kot vemo, lahko politika hitro podleže skušnjavi. Če želimo resnično doseči depolitizacijo RTVS, bo moralo biti novo vodstvo imuno na kakršnekoli politične pritiske. Samo tako si lahko namreč javna RTV povrne ugled in zaupanje v javnosti. Tega seveda ni mogoče doseči čez noč, še manj pa s tistimi posamezniki, ki so prispevali k uničevanju javnega medija. Grškega scenarija pa si verjetno ne želi nihče.
