(KOMENTAR) Domači kruh

Medtem ko živilska podjetja, ki se ukvarjajo s pekarstvom, ponujajo vedno nove izdelke in se v okviru panožnega združenja zavezujejo k izdelkom z manj soli, dodajajo tudi vse več polnozrnatih kruhov, pa potrošniki še vedno pretežno kupujejo kruh iz bele pšenične moke. Kljub temu da so v svetu v trendu craft pekarne, kjer peki izdelujejo butične izdelke višje kakovosti, je to pri nas v manjšini. Ob sprehodu po ulicah lahko vidimo veliko več pekarn nižjega cenovnega razreda, kjer prevladujejo bele štručke, bureki, pice in rogljički. Mastno in sladko torej. In čeprav vsi prikimavamo kampanjam, ki tako hrano odsvetujejo.

Eden glavnih razlogov, zakaj več ljudi kupuje v takih pekarnah, je zagotovo cena. Zaradi poslovnega modela družinskega posla, kjer ista oseba kruh mesi, peče in ga tudi prodaja, si namreč take pekarne lahko privoščijo nižje cene. Na drugi strani pa večje industrijske pekarne svoje poslovalnice po mestih zapirajo, saj so nekonkurenčne in se jim poslovanje ne izide. S svojimi izdelki zato polnijo trgovske police in prav tam še vedno potrošniki kupimo največ kruha.

Tako kot celotna prehranska košarica se dražijo tudi pekovski izdelki. Predvsem na račun surovin. V zadnjih dveh letih so peki zaznali predvsem ekstremne podražitve maščob, kakava in čokolade, zdaj že občutijo višje cene moke. 

Žit, ki so glavna sestavina vseh pekovskih izdelkov v Sloveniji, ne pridelamo dovolj. Pri pšenici je samooskrba le 51-odstotna. Pa tudi ta v celoti ne ostane doma. Veliko je izvozimo v Italijo, Tunizijo in na Ciper. K nam pa v večjih količinah prihaja iz Madžarske in Avstrije.

Kmetje že več let tarnajo nad cenami žit. Opozarjajo, da pogosto še tik pred prodajo ne vedo, koliko bodo za pridelek dobili. Če so bile cene v času pandemije koronavirusa visoke, pa so zadnji dve leti ekstremno nizke. Letošnja cena je v povprečju dosegla približno 195 evrov za tono, kar je za 60 evrov manj od proizvodnih stroškov, ki jih je izračunal Kmetijski inštitut Slovenije.

Kmetje so nezadovoljni, a v tem letu pričakujejo spremembe, morda stabilizacijo cen ali celo bistveno povišanje. Veliko stavijo na tržni učinek vključitve žitnega sektorja v shemo izbrana kakovost. To pomeni, da bodo proizvajalci, ki bodo želeli izdelke označiti z žigom Izbrana kakovost Slovenije, morali kupiti slovensko žito. Prvi v tej verigi, to so kmetje, so se že vključili. V jeseni so posejali prva certificirana semena. Ko bo to žito požeto, odležano in zmleto v moko, ga bodo odkupili proizvajalci pekovskih izdelkov in spekli pravi slovenski kruh. Koliko industrijskih pekarn se bo zato odločilo, še ni povsem jasno. Interes po slovenski moki je sicer že zdaj velik pri murskosoboškem Mlinopeku in pri ajdovskem Mlinotestu. Drugače je pri Žitu, ki je v hrvaški lasti.

Kmetje zaradi višjega povpraševanja računajo na višje cene, morda bodo celo povečevali pridelavo. A to so le napovedi. Podoben učinek smo denimo pričakovali pri svinjskem mesu, kjer prav tako nismo samooskrbni, pa certifikat ni prinesel bistvenih izboljšav.