Drugi krog

Turška opozicija in njeni volivci so v nedeljo morda zamudili najlepšo priložnost, da z oblasti po dveh desetletjih na demokratičen način vržejo vse bolj avtokratskega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana in njegovo Stranko za pravičnost in razvoj AKP. Če jo je sploh imela. Ni se izšlo; ne samo, da bo moral skupni opozicijski predsedniški kandidat Kemal Kilicdaroglu z Erdoganom v drugi krog, AKP je skupaj s koalicijskimi partnericami obdržala tudi večino v 600-sedežnem parlamentu.

Drugi krog predsedniških volitev, ki bo 28. maja, opozicije pač ne more navdajati s posebnim optimizmom. Erdogan, ki mu je le nekaj desetink odstotka glasov preprečilo zmago v prvem krogu, vodi s skoraj petodstotno prednostjo. Poleg tega je tretji predsedniški kandidat Sinan Ogan, ki je osvojil dobrih pet odstotkov, izraziti ultranacionalist in glasovi njegovih volivcev se bodo že po logiki prelili k desničarskemu nacionalistu Erdoganu, ne pa k levosredinskemu demokratu Kilicdarogluju. Poleg tega Erdogan, ki nadzira vse medije, zagotovo še ni izčrpal svojega arzenala informacij, polinformacij in laži o nasprotniku; če bodo svoje napravila še družbena omrežja, kjer bi znala svojo umazano vlogo odigrati tudi Rusija, potem je jasno, da gandijevsko umirjenega Kilicdarogluja čakata peklenska tedna.

Turčija, ki letos slavi dve pomembni obletnici, stoletnico ustanovitve republike in štiri desetletja od uvedbe (pogojne) demokracije, ki so jo tedaj dopustili generali po še enem državnem udaru, se očitno ne bo kaj dosti spremenila. Iz nekdaj zapovedane sekularne države je postala islamska republika, iz parlamentarne demokracije je zdrsnila v predsedniški sistem z vsemi elementi diktature. Zatiranje svobode govora, kršenje človekovih pravic in svoboščin, arbitrarni sodni pregoni drugače mislečih, pogrom Kurdov in podobno, kar smo lahko spremljali še zlasti od domnevnega spodletelega puča leta 2016, ki je dal Erdoganu povod za vseobsežne čistke, se bodo le še stopnjevali. Na zunanjepolitičnem področju bo Turčija v primeru Erdoganovega novega petletnega mandata še naprej iskala status quo med zvezo Nato in Rusijo ter se s posredovanjem glede Ukrajine pozicionirati kot resna svetovna sila. Da to uspešno počne z razvojem vojaških tehnologij in orožja, ji je treba priznati že zdaj.

Opozicija, ki po lokalnih volitvah leta 2019 sicer obvladuje večja mesta, dosti manevrskega prostora nima. Ob nedeljski skoraj 90-odstotni volilni udeležbi je statistično gledano komaj dovolj volivcev, ki bi lahko z oddajo svojih glasov prevesili tehtnico na Kilicdaroglujevo stran. Če bo hotel prepričati zdaj neopredeljene ultranacionaliste, se bo moral ta umirjeni demokrat odreči svojim načelom, a s tem tvegati izgubo svojih prejšnjih volivcev. Čudežnega preboja preprosto ni na vidiku, in četudi bi imela opozicija kakšne nove, zmagovalne ideje, bodo te ob absolutnem državnem nadzoru nad mediji le težko prišle do volivcev.

Skratka, zdi se, da lahko Erdogan in njegovi pristaši precej bolj mirno spijo.