Biometrična družba

Digitaliziramo se. Podjetja, posamezniki, družba kot celota. Kar smo in kar počnemo, je vse bolj digitalno. To dejstvo postaja že skoraj tako neogibno kot plačevanje davkov ali, če hočete, celo smrt. Tudi nedavna odprava obveznosti, da se izroči račun v papirni obliki, je del procesa, ki se zažira v vse pore družbe in ne prizanaša predstavnikom nobene generacije. Kakopak ga mlajši sprejemajo bistveno bolj širokogrudno, nekako naravno, starejši pa vedno znova zmajujejo z glavo, zastavljajoč si vprašanje, ali bo njihova digitalna pismenost kos še eni novotariji. A tudi raztegljivost obsega digitalne pismenosti vseh generacij, tudi najstarejših, je zdaj že večkrat dokazana.

Zdi se pa skoraj neverjetno, da država, ki je še pred prelomom tisočletja po pionirsko svoje zdravstveno zavarovane državljane povezala v enotni elektronski sistem, ki je omogočal hitro in preprosto komunikacijo, zdaj, ob uvedbi biometrične osebne izkaznice, le še caplja za najbolj naprednimi na tem področju. Leta 1998, ko je ZZZS v okviru pilotne uvedbe v posavski regiji razdelil prve kartice zdravstvenega zavarovanja, je bil to pomemben mejnik v informatizaciji zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, zgodovinsko pomemben tudi zato, ker smo Slovenci s tem po 45 letih opustili papirnato zdravstveno izkaznico in tudi zdravju tako dodali predpono e-. Do oktobra 2000 je elektronsko kartico zdravstvenega zavarovanja imel prav vsak zavarovanec v državi. Pariz, Berlin ... nagrade za sistem, ki je Slovenijo na tem področju postavil na mesto ene vodilnih držav pri razvoju informatike v zdravstvenem varstvu in zavarovanju, so se vrstile.

Zdaj, dobrih dvajset let kasneje, nagrad ne moremo pričakovati. Bo pa funkcionalnost dostopa do zdravstvenih storitev integrirana v novo osebno izkaznico, ki bo tako lahko tudi kartica zdravstvenega zavarovanja (čeprav bo ta še naprej obstajala). Bo pa na to možnost treba še počakati. A nekaj mesecev ob 20-letni "zamudi", če smo nekoč že bili pionirji (Estonija je namreč biometrično osebno izkaznico uvedla pred 20 leti), je pač zanemarljiva doba.

Ne bi pa smelo biti zanemarljivo, še posebej v supervolilnem letu, kot je letošnje, ne, da bi lahko tudi z uporabo biometričnih osebnih dokumentov morebiti pomagali dvigniti tradicionalno nizko volilno udeležbo. Spet Estonci, ki so leta 2005 prav po zaslugi biometrične osebne izkaznice, na lokalnih volitvah omogočili oddajo volilnih glasov preko spleta, so uspeli z dobrih 9000 elektronsko oddanih volilnih glasov, kar je tedaj predstavljalo 0,8 odstotka volilnih upravičencev, to številko do leta 2019 dvigniti na zavidljivih 44 odstotkov volilnih upravičencev. Ob tem morda ni zanemarljivo, da lahko volivec do konca volilnega dne še spremeni svojo odločitev, česar z v volilno košarico odvrženim volilnim lističem pač ne more. In prihranke spletnih volitev v primerjavi z drugimi kanali, preko katerih je mogoče voliti, so Estonci tudi že dokazali. Je pa tako, da prihranki na eni strani pomenijo manj priložnosti za zaslužke na drugi.