(VIDEO) Grema na kafe s Petrom Kokolom: Kako smo obranili Trg svobode

Šentiljčan Peter Kokol, član Železničarskega šahovskega kluba Maribor, se je pred petimi leti iz Slovenije, kjer je šah popularen, a premalo (finančno) cenjen, podal v Šanghaj. Na Kitajskem je taktična igra belih in črnih figur po priljubljenosti takoj za namiznim tenisom, razkrije šahovski FIDE mojster na pogovoru ob kavi v Mariboru, kamor je prišel ob začetku pandemije. Z zgovornim Štajercem smo se srečali na zunanji terasi lokala Moja kavarna na Trgu svobode. Kokol si je naročil espresso, napolnjen do vrha majhne skodelice. "Vedno naročim tako, ker se mi to zdi prava količina kave in vode. Če naročim podaljšano kavo, se mi pogosto zgodi, da mi normalno kavno šalico napolnijo do vrha, in je, kot bi v šalico pes namočil jajca," pojasni karizmatični 32-letnik, ki zdaj z mlado družino živi v središču mesta ob Dravi.

Ste kdaj v tej kavarni odigrali partijo šaha?

"Ne, tukaj nisem igral. Je pa bil na Trgu svobode leta 2011 ali 2012 velik šahovski dogodek, na stotih deskah smo se pomerili s sosedi Avstrijci, šlo je za dvoboj Maribor - Gradec. Sam sem zaradi lumpanja prejšnjo noč hitro in grdo izgubil, smo pa dvoboj zmagali. Trg svobode smo takrat obranili in osvobodili."

V Mariboru lahko tu in tam v kakšnem od lokalov ali restavracij opazimo ljudi, ki igrajo šah.

"Maribor je šahovsko mesto in to lahko hitro opazimo, bi si pa tega želel še več. Na veliko upokojenci šah igrajo v novem Mercator centru na Taboru, prej so to počeli v stari zgradbi. Iz novega naj bi bili sedaj izgnani in mislim, da so se znova vrnili v stari Mercator center. Vem, da je en šah na razpolago v Čajnici Čajek, včasih kdo tam odigra partijo. Res bi rad videl več tega. Prav zdaj sem dobil idejo, da bi v Mojo kavarno prinesel nekaj desk, in morda koga zasrbijo prsti."

Rojeni ste v Mariboru, dolga leta ste živeli v Šentilju, se podali na študij v Ljubljano, nato pa se po povratku na Štajersko odločili za karierno pot na Kitajskem. Zdaj ste v Mariboru, čeprav tega niste načrtovali.

"Maribor je v mojem srcu, rad živim tukaj. Sva pa imela s partnerko plane, da bi se letos selili na Dunaj. Tukaj je nato dobila službo in ideja je na pavzi. V Mariboru uživava, blizu so najini starši in z naraščajem, malo Bobi, upam, da nekoč šahistko, imava tukaj veliko pomoč babic in dedkov."

Maribor je bil za mlado družino tudi zatočišče pred pandemijo, ki se je začela na Kitajskem.

"Januarja 2020 je na Kitajskem izbruhnila pandemija, partnerka je bila takrat noseča in preveril sem sedem različnih porodnišnic, da bi našla nekaj primernega za najin okus in žep, saj je porod treba plačati. Ko je izbruhnil novi koronavirus, sva kolebala med vrnitvijo v Slovenijo ali ostati v Šanghaju. Prevladal je razum mame, noseče žene. Žal se od takrat nisem uspel vrniti na Kitajsko. Odločitev, da smo se odpravili v Slovenijo, pa je bila kljub vsemu pravilna, čeprav je morda tam vsakdan zdaj lažji, saj ni veliko govora o virusu. Če Kitajsko mesto ni v lockdownu, kar se redko zgodi, stvari potekajo bolj normalno kot tukaj."

Spremljate dogajanje tam, tudi zaradi dela s Kitajci, ki ga opravljate na daljavo. Kaj se dogaja na Kitajskem in kako je v primerjavi z dogajanjem pri nas?

"Kitajska je zelo uspešna pri preprečevanju širjenja virusa. Njihov režim vladanja lažje kontrolira vso situacijo. Že na začetku so nastopili rigorozno in zapirali mesta, to počnejo še danes, ko se pojavi nov izbruh. Takrat mesto, tudi večmilijonsko, zaprejo in tako so uspešni. V Sloveniji in Evropi, kjer je več pravic, je tak način težko vzpostaviti."

Se s kolegi na Kitajskem v teh dneh že pogovarjate o olimpijskih igrah, ki bodo čez en mesec?

"Seveda. Veselil sem se, da bom olimpijske igre videl v živo. Namen sem imel odpotovati tudi na poletne igre v Tokio, a žal nič od tega ne bo šlo skozi. Kitajska se na zimske olimpijske igre v Pekingu 2022 že dolgo pripravlja, to bo po igrah leta 2008 največji dogodek v državi. Najbolj so Kitajci sedaj užaljeni zaradi političnih bojkotov ZDA in nekaterih drugih držav. Po eni strani bi lahko ta bojkot razumeli, po drugi pa se strinjam s Kitajsko, da ni pametno mešati politike in športa."

V Sloveniji je šah priljubljen, a premalo cenjen. Odločili ste se za odhod v državo, kjer je to drugače.

"Šah je na Kitajskem zelo popularen že kar nekaj let. V 70-ih letih so načrtno začeli graditi, da bi postali velesila v šahu, podobno, kot se lotijo ostalih panog. Vlagajo in iščejo primerne kandidate. Če si pameten in znaš računati, boš dober za šah. Če imaš vitko konstitucijo telesa in se dobro gibaš, boš baletnik. Pri ženskah je šah popularen že vrsto let, bile so tudi zelo uspešne, kar pet Kitajk je postalo svetovnih prvakinj. Pri moških pa so v vrhu zadnjih deset let, med najboljšimi petdesetimi imajo pet šahistov, Ding Liren je v samem vrhu. Na Kitajskem je šah druga najbolj popularna igra takoj za namiznim tenisom."

Kakšne so bile vaše reference, da lahko poučujete v tujini in od tega živite?

"Na Kitajskem gre vse izredno hitro. Leta 2017 je bila država v fazi odpiranja in privabljanja tujcev. Želijo videti, kako mi razmišljamo o šahu. Ne, da oni ne bi znali poučevati šaha, a ga poučujejo na svoj način. Podobno je kot pri učenju njihovih črk. Bolj kot to, da bi razumeli, se raje veliko učijo na pamet. Želel sem prinesti evropski duh, da prisilim misliti. To zelo cenijo. Vrsto let sem bil šahovski trener tukaj, pri Železničarskem šahovskem klubu, katerega član sem. Dve leti pred odhodom v tujino sem bil polno zaposlen z učenjem šaha, poučeval sem na enajstih šolah. Na koncu me je gnal zaslužek, poučevanje šaha je pri nas štirikrat manj plačano kot na Kitajskem."

Je vaše kliente navdušil tudi vaš marketinški pristop? Vaša blagovna znamka je Mustachess, angleška skovanka besed šah in brki, oboje vas zaznamuje. Ste z bujnimi brki želeli na vzhod ponesti tudi nekaj mariborskega, šentiljskega, Maistrovega?

​"Mustachess se je zgodil v drugi polovici moje izkušnje v tujini, ko sem na Kitajskem zapustil klub in šel na svoje. No, nad brki me je navdušil Filip Flisar. Nekajkrat sem jih pobril, a ostajajo. Se pa mnogim zdijo smešne, ne le na Kitajskem, tudi tukaj po osnovnih šolah po Sloveniji. Učenci so mi recimo rekli, da je fašenk mimo, slišal sem tudi 'gospod učitelj, ali veste, da se največ bakterij nabira na brkih, več kot na WC-školjki'. Nato sem šel to preverit in glede na to, da jih redno čistim in negujem, verjamem, da ni tako. So pa zaradi brkov ljudje mislili, da sem starejši, da jih štejem vsaj 40. Morda sem s tem pridobil avtoriteto, da me vidijo kot bolj izkušenega trenerja."

Popularnost šaha je vse večja, mladi ga igrajo in spremljajo tudi na spletu. Velja prepričanje, da je to igra za pametne.

"Počutim se kot vojni dobičkar, kar se tiče online šahovskih treningov. 'Kaj bi počeli, če smo doma, igrajmo šah, poiščimo trenerja.' Takšne stvari se med pandemijo pogosto dogajajo. Velik bum za popularnost šaha pa je naredila Netflixova serija The Queen's Gambit (Damin gambit). Lani je bilo treningov kljub zaprtju preveč, moral sem odklanjati treninge. Delal sem s Kitajci, Evropejci in kandidati z vzhoda ZDA."

Železničarski šahovski klub Maribor dolga leta velja za najboljšega v državi ...

"Da, to nam bodo težko vzeli, imamo 18 naslovov državnih prvakov v ekipnem šahu, ob tem pa še številne uspehe mladincev. Lani smo bili izbrani za najuspešnejši šahovski klub v državi, tudi v evropskem in svetovnem merilu imamo perspektivnega mladinca Jana Šublja (mednarodni šahovski mojster, op. p.). Trudimo se z dogodki, da bi šah v mestu še bolj popularizirali. Šahovska šola je odprta, vabljeni so vsi. Želimo si čim več mladih šahistov. Če bi pri nas šole prevzele šah kot del kurikuluma in ne le interesno dejavnost, bi to bilo fantastično. Tudi krožki so v redu, a bi si želeli, da bi bila ta dejavnost bolj cenjena in bolje plačana."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"Želel bi si, da se naslov prvaka v nogometu vrne v Maribor, seveda tudi za šah, saj je v zadnjem obdobju v državni superligi uspešnejša Ljubljana. Dajmo se rešiti koronavirusa, da bomo lahko v tem lepem mestu zaživeli, kot smo nekoč že živeli."

Video: Anja Cej