Grema na kafe z Metko Sparavec: Vsak otrok mora znati plavati

Zgodba Mariborčanke Metke Sparavec Malenko je vse prej kot vsakdanja. Ob opazki, da bi jo marsikdo želel brati v dobro napisani biografiji, se nekdanja vrhunska plavalka, zdaj pa trenerka plavanja, inštruktorica fitnesa in diplomantka ekonomije zasmeji: "No, za knjigo še morda ni dovolj. Imam pa res rada, da je pestro, da se dogaja." Pri enaindvajsetih je osvojila prvo medaljo za slovensko žensko plavanje, v Carigradu je bila leta 1999 bronasta na 50 metrov hrbtno, športni novinarji so jo razglasili za slovensko športnico leta, njeni posterji pa so ob tistih Michaela Jordana krasili marsikatero otroško sobo v Sloveniji. Takrat je trenirala v Avstraliji, kjer živela kar šest let. Še mladoletna je na olimpijskih igrah prvič nastopila v Atlanti 1996, Sydney 2000 bi bile njene druge igre v karieri, a je zanosila in prekinila kariero. Še istega leta je v pozni nosečnosti otroka izgubila, o tem pa za javnost nato ni govorila. Leta 2001, ko je bilo njene tekmovalne kariere že konec, je pri dvaindvajsetih prvič postala mama, rodila se je Katja Fain, ki je pod njenim vodstvom v začetku novembra osvojila bron na evropskem prvenstvu v kratkih bazenih. V Avstraliji je povila še hčer Niko, prav tako nadobudno plavalko, nato pa se leta 2004 vrnila v Slovenijo. Pred dvema letoma sta se ji v drugem zakonu rodila dvojčka Liam in Noah, letos pa je tretjič skočila v zakonski jarem, in sicer s predsednikom makedonske plavalne zveze, nekdanjim plavalcem Aleksandrom Malenkom, svetovnim prvakom s prvenstva v kratkih bazenih leta 1995 v Braziliji.

Z Metko Sparavec smo se pogovarjali tik pred odhodom na višinske priprave v Italijo, kjer bo Katja Fain pilila formo za nastop na decembrskem svetovnem prvenstvu. Srečali smo se v Kavarni Q na Taboru, kamor pogosto zavije, saj z družino živi v bližini. Pila je belo kavo.

Pred dvema tednoma ste se vrnili z evropskega prvenstva v Rusiji, že se znova odpravljate v tujino in ne zadnjič letos.

"V programu imamo, da pred svetovnim prvenstvom v Abu Dabiju, ki se začne 16. decembra, opravimo višinske priprave. Evropsko prvenstvo je bilo en cilj, imeli smo malo časa za pripravo, zdaj pa lahko do svetovnega prvenstva naredimo še korak naprej. Na pripravo gresta s Katjo še dva plavalca, za katera skrbim, da ima Katja tudi sparing, preostala plavalca pa nato čaka državno prvenstvo. Za dva tedna se odpravljamo v Livigno, kjer imajo dober center. Pa tudi sneg, lahko bomo tekli na smučeh. Za plavalce je koristno, da počnejo še kaj drugega. Priprave so zelo koristne, ker se lahko posvetiš le treningu."

Po prijavljenih časih plavalk pred evropskim prvenstvom v kratkih bazenih je bilo pričakovati, da bo Katja Fain blizu vrha. Ste jo tam pričakovali tudi vi?

"Napovedi so vedno nehvaležne, vsakdo lahko odplava boljši čas od prijavljenega. Ne razmišljamo o prijavljenih časih, ampak se osredotočimo na svojo disciplino. Na tekmi je treba odplavati čim bolje, najbolje do tedaj. Skozi svetovne pokale smo stopnjevali nastope. Pričakovano in načrtovano je bilo, da bo pri vrhu, a mora plavalec na koncu dokazati, česa je sposoben."

{api_embed_photo}729740{/api_embed_photo}

Je ta preskok v sam vrh razbremenitev in dodatna motivacija v pripravah na olimpijske igre v Parizu 2024?

"Je. Toda kariero tempiramo od začetka tako, da se postopoma izboljšuje. Najprej je potreben prestop iz mladinskih vrst v člansko, nato nastopi v finalih na večjih tekmah, potem medalja. Zdaj je Katji to uspelo, sicer v malem bazenu. Ne bom rekla, da je to manj vredno, a vse olimpijske discipline so na 50 metrov. Zdaj moramo dalje. Poveselili smo se ob kolajni, a vemo, da je to le ena stopnička v karieri. Imamo možnost za napredek."

Veliko ste na poti. Je kakšna stvar, ki se je v Mariboru najbolj razveselite, ko se vrnete?

"Nič ni posebnega, morda le to, da jemo domačo hrano, da si jo skuhamo sami doma in da spimo v lastni postelji, kjer se najbolje spi. Veliko mi pomeni, da vidim domače. Mlajša otroka nista zraven na vseh poteh. Gresta pa zdaj z nami v Italijo, da smo skupaj."

Ste mati štirih otrok, ob tem opravljate poklic, ki je zelo specifičen in zahteven, v katerem so urniki drseči, odsotnosti od doma pa je veliko. Kako usklajujete materinstvo in treniranje?

"Res je težje, ko kam gremo in me ni doma. Ni podobno normalni službi. Ko pa sem doma, lahko skrbim za vse, imam veliko časa za družino. Vedno rečem, da je več prednosti kot slabosti, da treniram svoje otroke. Pri nas je pač vse podrejeno plavanju. Doma pa se moram odmakniti od vloge trenerke in biti mama. Morda sem zaradi tega nekoliko strožja mama. Mislim, da to za vrednote otrok ni slabo. Tudi od športa imajo koristi, imajo ritem dela, obveznosti. S tem se bodo lažje razvijali tudi pozneje."

{infobox-quote_full}181448{/infobox-quote_full}

Sta dvojčka tudi že plavalca?

"Bila sta že na bazenu. Zelo rada se kopata, skozi igro, a plavati se še nista naučila."

Letos ste bili drugič na olimpijskih igrah. Nosite majico italijanske olimpijske odprave. Zakaj?

"Olimpijske igre so poseben dogodek, posebna izkušnja, ki jo želi doživeti večina športnikov, ki so dovolj kvalitetni, da se tja prebijejo. Izmenjevanje značk in majic je tam nekaj vsakdanjega, za spomin. Zakaj imam italijansko opremo? Slučajno. Menjaš, če imaš s kom dobre odnose ali se s kom spoznaš. Letos v Tokiu sem bila v drugačni vlogi kot v Atlanti 1996. Zdaj, ko sedim na tribuni in čakam na start svojih plavalcev, bi mi bilo lažje, da na startnem kamnu stojim jaz, da bi odplavala, kar znam. Ko le gledaš, lahko samo čakaš, kaj bo naredil plavalec. Na prvih igrah sem bila kot plavalka stara 17 let, nisem točno vedela kaj in kako. Vse je bilo treba narediti v enem startu, celotna izkušnja pa je bila super. Bili smo v ZDA in Američani so znali narediti šov, zelo so se potrudili. Nič nam ni manjkalo. Ko se voziš po olimpijski vasi z vlakcem, nanj stopi znani športnik, ki ga poznaš le s televizije ali iz časopisa. To je bilo res vau, ko se zaveš, da si tudi ti tam. Od daleč smo navdušeni opazovali košarkarje iz nekdanje skupne države, ki so bili takrat velike zvezde."

{api_embed_photo}729936{/api_embed_photo}

So vam plavanje in izkušnje iz tujine odprli možnosti ob povratku v Maribor?

"Od svojega plavanja nisem veliko odnesla. Ja, popeljalo me je v Avstralijo, tam sem dobila vizum za bivanje na podlagi športa, nato tudi državljanstvo, a obdobja v plavanju nisem znala izkoristiti, morda sem bila premlada. Ja, ljudje me poznajo, kdo se me spomni, a to je tudi vse."

Kar šest let ste živeli v Avstraliji, kjer ste si vedno želeli živeti. Tam sta se rodili Katja in Nika Fain. Zakaj ste se vrnili v Maribor?

"Nismo želeli, da odraščata brez starih staršev. Katja je bila ob vrnitvi stara dve leti, Nika pol leta, čakali smo na vsa cepljenja, da smo lahko prišli v Slovenijo. Avstralija je res daleč. Maribor se v tistih šestih letih ni veliko spremenil. Sem se pa vmes navadila, da so v Avstraliji ljudje bolj odprti, sprejmejo te, tu pa smo malo bolj zaprti, na trenutke tudi nevoščljivi."

Kako se počutite v Pristanu? V času svoje kariere ste zaradi iskanja boljših možnosti odšli drugam.

"Zelo mi je žal, da je objekt takšen, kot je. V 50-metrskem pokritem bazenu imamo dobre razmere, a je žalostno, ko veliko stvari ob bazenu propada. Zračenja ni, težave imamo zaradi klora, plavalci kašljajo, imajo težave z dihanjem. Nam je pa lažje kot tistim, ki trenirajo pod balonom. Trenutno v malem bazenu ne moremo izvajati plavalne šole, če gledam z vidika kluba, je to zelo slabo. Otroci potrebujejo nižja tla, toplejšo vodo, da jih ni strah. Mali bazen bi moral biti že končan, upam, da bo do konca novembra, kot je postavljen rok. Klub praktično živi od plavalne šole, vadnin in tega zdaj ni, ker v hladni vodi otroci ne želijo trenirati."

{api_embed_photo}729934{/api_embed_photo}

Se mlade plavalke in plavalci razveselijo Katje?

"Ja. Zelo lepo je bilo, ko smo se vrnili iz Kazana in so ji pripravili sprejem v klubu. Otroci so naredili plakate, želeli so avtograme, bilo je res lepo. To je super za plavanje."

So velike razlike med vašo generacijo plavalk in plavalcev in mladimi zdaj?

"Mi smo želeli delati, ni nam bilo težko, zdaj pa je drugače. Mislim, da to izhaja iz družine, ker otrokom omogočimo vse. Ne morem reči, da sem kaj drugačna. Če kaj ne gre, rečemo, da bomo menjali. Ni pa tega, da bi se potrudili, vztrajali in nato menjali. Zdaj bi otroci menjali šport, klub, učitelja, šolo ..."

Vaša družina je veliko vztrajnost pokazala ob začetku pandemije, ko ste v domačo garažo postavili bazen, da ste ob zaprtju ostali v stiku z vodo. Katja in Nika sta plavali tudi v gramoznici. Ste slišali kakšno opazko zaradi tega početja?

"Saj veste, kako je. Ljudje se ukvarjajo z vsem, vedno imajo kaj povedati. Že od mladosti se s tem ne obremenjujem. Zagotovo je bilo naše početje za koga nenormalno, a za nas je bilo strašno, ko so nam vzeli bazen. Toliko let garaš, oni pa so nam za dva meseca vzeli bazen, kar za vrhunskega plavalca pomeni še vsaj štiri mesece, da se vrne. Seveda je marsikdo, ki je šel mimo hiše, slišal plavanje, vodo, ker smo imeli garažna vrata odprta. Ljudje so postali in pogledali."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"Plavanje znova prihaja v ospredje, verjetno tudi zaradi Katje. Želim si, da bi imelo plavanje v Mariboru več pozornosti. Ko bo mali bazen pripravljen, se bo zagotovo povečal vpis v klub, od tega bi imeli vsi korist, saj morajo znati plavati vsi otroci. Veliko vlagamo v šport, v kariero plavalcev, plavanje ni tako prepoznavno, kot drugi športi, veliko moramo narediti, da nas še kdo opazi. Želim si, da bi Pristan in bazene tukaj rekreativci več obiskovali. Življenje v Mariboru je lepo, varno, hitro si na drugi strani mesta, Maribor nam ustreza."