Grema na kafe s Srečkom Koncem: Če hočem zaslužiti, igram Balaševića

Iz Celja se Srečko Konec dva- do trikrat na teden z vlakom pripelje v štajersko prestolnico, kjer na različnih lokacijah po mestu, največkrat na križišču Gosposke ulice in Ulice 10. oktobra ali na Trgu svobode, preigrava predvsem rock hite, tuje in slovenske. "Hvala bogu za Maribor!" je pred skoraj desetletjem dejal za Večer in naslednji dan je v torbo njegove kitare padlo več kovancev, tudi nekaj dvignjenih palcev in nasmehov je bil deležen, se spominja. Mesto se je od takrat, ko je prvič prišel brenkat v Maribor, dodobra spremenilo, pove. V pogovoru je bolj zadržan in skop kot ob prepevanju na ulici, a takrat je v transu, pojasni, ko se srečamo v Rooster Coffeeju. Prav zaposlena v tem lokalu je pred leti, ko so lokal vodili drugi lastniki, navila glasbo, da bi ga preglasila, pa je svoje ozvočenje navil tudi on in jo malo ujezil. Ob svojih anekdotah z mariborskih ulic se navihano nasmeji, tudi ob omembi zgodbe znanca, ki je ob igranju na ulici, prav na mestu, kjer največkrat igra on, padel s cenenega stola in skoraj zlomil steklo vitrine. Pa o tem, da mora biti zdaj, ko je zapadel sneg, pozoren, kje sedi, saj se s streh pogosto vsuje sneg, nevarne so tudi ledene sveče. S kavo začne dan, v Mariboru jo največkrat pije v Baru Urška na Partizanski cesti, ki je na poti od železniške postaje, kjer izstopi, do centra mesta, kjer si služi denar. Pil je kavo z mlekom.

Kdaj vas je kot uličnega glasbenika pot prvič zanesla v Maribor?

"Trideset let je, odkar igram na ulici. Prvih pet let sem igral v tujini: v Nemčiji, na Nizozemskem in največ v Italiji. Po petih letih pa sem prišel v Slovenijo. Največja razlika? Takrat so bili še tolarji, haha. Ni bilo toliko uličnih glasbenikov, zdaj jih je veliko več, predvsem v Mariboru in v Ljubljani, konkurenca je res pestra. Spomnim se, da je bil Maribor v devetdesetih bolj siv, industrijski, zdaj pa gre po evropskih stopinjah. Meni je Maribor zelo všeč. Je ravno prav veliko mesto, vse je, kot je treba."​

Kako izberete lokacijo za igranje?

"Ta lokacija (Gosposka ulica, op. p.) mi je najboljša, kar nekaj ljudi gre mimo. Tudi sicer so najboljše lokacije tam, kjer je stičišče več ulic. Danes bom šel h kugli (Spomeniku NOB na Trgu svobode, op. p.), da malo zamenjam lokacijo in ne težim na istem mestu. S seboj imam tudi ozvočenje in ni dobro, da se sliši preveč. Če igram dopoldne in popoldne, menjam lokacijo. Dobiti prostor zjutraj v podhodu pri trgovskem centru City pa je težje kot zadeti na loteriji. V mestih, ki jih poznam, vem, kje so dobri placi, če pa sem v kakšnem mestu prvič, pogledam, kolikšen je pretok ljudi na ulici."

Koliko časa preživite v mestu, ko pridete v Maribor, in kaj ta dan počnete tukaj?

"Ko pridem, sem kar ves dan v Mariboru, da čim bolje izkoristim plačano vozovnico za vlak. Dopoldne igram dve uri in popoldne še dve, domov se vrnem okoli 19. ure. Stroške pokrijem, Maribor je glede tega kar precej ziher. Predvsem decembra so dobri zaslužki, sploh ko se prižgejo lučke, je drugačen občutek, tudi sicer pa ljudje vedno prispevajo. Tudi če so drugi glasbeniki, najdem lokacijo in ne zaslužim manj. Ko je čas za malice in kosila, ne igram, ker so takrat ulice manj polne, ljudem pa se mudi. Ob lepih dneh se takrat odpravim v park, do Treh ribnikov, tam morda še zvadim kaj, zdaj pozimi pa grem na toplo v kakšen lokal in čakam, da čas mine."

So vas Mariborčanke in Mariborčani sprejeli kot nekoga, ki je del mesta?

"Da. Še vedno sem iz Celja, a to je Štajerska, in mislim, da smo si blizu. Tudi ogovori me kdo, a tega ni veliko, poznam pa nekaj ljudi v Mariboru. Se mi je pa te dni zgodilo nekaj nenavadnega. Znanec me je videl igrati in mi rekel, da je doma naredil joto in da naj se oglasim pri njem in nekaj pojem. Tega res nisem vajen, haha."

Pravite, da je v Mariboru vedno večja konkurenca. Je to dobro ali slabo?

"Glede zaslužka to zagotovo ni dobro. So pa to večji problemi za res majhna mesta, v Mariboru se vseeno lahko premaknemo še kam. Drugače je poleti, ko se število uličnih glasbenikov poveča, in če jih je na ulici že pet, potem je to kar problem za koga novega. Še vedno najdeš kakšen prostor, a učinek zagotovo ni enak, kot če si tukaj sam."

​Kako je brenkati pri stopinjah okoli ledišča?

"Moraš biti kar dobro oblečen. Pod kavbojkami imam trenirko in volnene nogavice. Pa saj se navadiš. Ko je bilo pet stopinj nad ničlo, je bolj zeblo kot sedaj, ko je nula. Navadiš se."

Vas kdo prosi, da mu izpolnite glasbeno željo? Kakšen je vaš repertoar?

"Tudi. Večinoma za izpolnitev glasbenih želja prosijo ljudje, ki imajo radi stari rock. Od Pink Floydov do Boba Dylana in Rolling Stonesov. Repertoar imam pošlihtan in je kar pester, ni mi treba razmišljati o njem, ne izgubljam časa. Enega imam za dopoldanske ure in drugega za popoldne. Igram po pet komadov od enega izvajalca ali skupine skupaj in tako naprej. Pa angleške skupaj, nato srbohrvaške in slovenske. Med slovenskimi največkrat igram Tulia Furlaniča in Danila Kocjančiča. Tulia sem celo spoznal, ko sem igral v Kopru. Pogovarjala sva se. Prej se mi je zdel malo čuden, potem pa sem videl, da je simpatičen, dal mi je inštrukcije, kako naj pojem."

Pred meseci sem za to mizo sedel z velikim oboževalcem Đorđa Balaševića, ko ste ga preigravali nekaj metrov proč.

"No, Đorđa Balaševića imajo v Mariboru blazno radi, to je ena mariborska specifika. Igram pet komadov od Balaševića in vem, da če želim zaslužiti v Mariboru, moram igrati njegove skladbe. Prva ljubav, Neki novi klinci ... drugod tega ne šmirglajo. Se pozna, da je živel tukaj, res ga imajo radi Mariborčanke in Mariborčani. Takrat slišim več cekinov, za nekatere komade se ve, da so bolj priljubljeni."

Zdi ste, da ste s kitaro neločljivi. V devetdesetih ste igrali na ulicah Italije in živeli kar v kombiju.

"Da, takrat sem bil skupaj z Brazilko, dobila sva sina, ki zdaj živi v Barceloni in je star 29 let. S partnerico sva takrat potovala po Italiji s kombijem, se vozila gor in dol in špilala. Pred časom je bil sin na obisku v Sloveniji, tudi v Mariboru. Njegova punca je rekla, da mora kupiti majico Nogometnega kluba Maribor za očeta. Maribor je poznan tudi v Barceloni, haha."

Bi lahko kakšno italijansko mesto primerjali z Mariborom?

"Po zaslužku ali velikosti? Morda Videm, ker je podobno velik. Je pa v Italiji bilo kar nekaj problemov s policijo, ker niso povsod dovolili igrati na ulici. Pri nas je glede tega veliko razočaranje le Ljubljana. V tridesetih letih sem kazen - 150 evrov - dobil le v Ljubljani zaradi ozvočenja. Ponekod v tujini je treba plačati davek, da lahko igraš. Ponekod je prepovedano ozvočenje, a slednje je v nekaterih primerih nujno. V primeru Maribora slabih spominov nimam veliko. Nekoč je prav iz tega lokala, ki se je imenoval še drugače, prišlo dekle in navilo glasbo, pa sem bil še jaz glasnejši, da sva si nagajala."​

Kakšna je vaša želja za Maribor?

"Želja? Da bi Mariborčanke in Mariborčani ostali tako v redu, kot so. Želim si, da bi se zadeve okoli tega virusa izboljšale. Lani je bilo bizarno, ko sem moral na ulici peti z masko. Ja, tudi to sem dal skozi. Zdaj je lepo, ko se prižgejo luči."

Katere skladbe so na vrsti v prazničnem času?

"Last Christmas Georgea Michaela. Tudi jaz se prilagodim, ne le radijske postaje, haha."

Koliko mora biti ulični glasbenik komercialen, da je uspešen?

​"Mora biti. Imam prijatelja iz Grobelnega, ki gre včasih z menoj v Maribor. Igra stari slovenski inštrument oprekelj, podoben je citram. Čeprav je to nekaj zelo zanimivega, zasluži občutno manj, ker ni komercialen. Pomembno je tudi, da poješ. Povprečno petje ljudje manj nagradijo. Veliko kvalitetnih glasbenikov si ne upa na ulico, ker jih je sram. Še sreča, ker če bi bili na ulici vsi dobri, ne bi bilo prostora za vse."

Vi živite od igranja na ulici?

"Da, prav živim od igranja na ulici. Pred časom sem bil znova na zavodu za zaposlovanje, a nisem več. Krožim po mestih po Sloveniji, včasih tudi v tujini, poleti na Obali, v zadnjem času sem bil zelo presenečen recimo nad Poljsko. V petnajstih državah v Evropi in več kot 300 mestih sem bil, v Italiji sem živel več kot pet let. Mi je pa na ulici lažje igrati kot na pravem koncertu, tam imam večjo tremo, ker ljudje nekaj pričakujejo od tebe, je večji pritisk. Tukaj pa gredo mimo, če se ustavijo, je to zato, ker jim je všeč. Igram vsak dan, če ne igram, mi je čudno. Včasih dve uri mineta, kot bi mignil, ker padem v trans. Nekateri rečejo, da sem aroganten, ker ne odzdravim, a jih res ne vidim, ker padem noter. Vsaka pesem je drugačna, vsak izvajalec te malo odnese. "