(INTERVJU) Katarina Klančnik Kocutar: Mariborčane pritegnejo klasične pravljice

Pred kratkim ste bili ponovno izbrani v izvršni odbor Unime. Kaj ste si zadali, katerih nalog se boste lotili, zdaj ko vam ni treba skrbeti, ker direktorica Lutkovnega gledališča Maribor zelo verjetno ostajate, saj ste edina kandidatka?

"Postopek imenovanja še vedno teče, zato je o tem preuranjeno govoriti. Unima je zelo zanimiva mednarodna lutkovna organizacija in zdaj, ko že drugič oziroma šesto leto sodelujem v tem najvišjem telesu, bolj spoznavam njene omejitve in priložnosti. Organizacija ni bogata in ne more omogočati veliko projektov. Poskuša biti bolj decentralizirana, manj evropocentrična, spodbuja in se posveča lutkovnim sredinam na drugih celinah, ki so ponekod še manj razvite ali pa manj podprte, a so zato še bolj dragocene, recimo v Afriki in Latinski Ameriki. V revnejših sredinah lutkovna umetnost omogoča več stika z umetnostjo, za katero je v Evropi več možnosti. Moje področje so publikacije in sodobno pisanje za lutkovno gledališče in o njem. Eden od projektov je svetovna lutkovna enciklopedija, ki je v knjižni obliki v francoščini izšla in je prerasla v trojezično spletno različico. Tukaj je veliko prostora za nadgradnjo, da postane bolj svetovna in zajame več lutkovne zgodovine različnih celin. Pod Unescovo zaščito so namreč tradicionalne, azijske in indijske lutkovne zvrsti, pri katerih se je v zgodovini zgledovala tudi evropska lutkarska umetnost. Prav in pošteno je, da se vse to predstavi v spletni enciklopediji."

Kdo danes postavlja trende v lutkovni umetnosti?

"Svet se globalizira in tudi lutkovna umetnost se bolj intenzivno povezuje, oplaja z različnimi idejami. Francoska lutkovna umetnost na primer gre v smer estetizacije, tam je zelo pomembna forma, vključujejo nouvelle magie, čarovnijo, tesno se povezujejo z drugimi umetnostmi, raziskujejo nove izrazne oblike. Ob tem imaš občutek, kot da je ideja predstave pogosto postavljena v ozadju. V germanskem svetu pa je to, o čem želimo spregovoriti, bolj pomembno in je pred vizualno podobo predstave."

So Čehi še vedno v vrhu?

"Zanesljivo so. Imajo močno izobraževanje, kar nam v Sloveniji za področje lutkovne umetnosti manjka. Njihove predstave so inovativne, humorne, za nas pa včasih kar gostobesedne."

Kaj pa slovenska lutkarija?

"Je nekje vmes. So vizualne predstave, ki se veliko ukvarjajo z načinom, obliko, formalno platjo, in so predstave, ki jim je bolj pomembno, o čem želijo govoriti, kaj so teme, ki nas premikajo in bodo nagovorile gledalce. So pa tudi predstave, in ni jih malo, kjer je to dvoje uravnoteženo."

Katere so te teme? So letošnje vsebine predstav kaj drugačne, je zaznati nova sporočila zaradi covida? Se odpirajo kakšne nove dimenzije, kreativnost gledališča, subverzija, ki se upira obstoječim sistemom?

"Nekaj predstav mi je zaradi covida pobegnilo. Veliko premier se je zgodilo za zaključene ekipe in nimam tako celovitega pogleda, kot bi si želela. Veliko predstav bom lahko videla na bienalu - nacionalnem lutkovnem festivalu, ki ga bomo v Mariboru gostili septembra, in tega se že veselim. Prepričana sem, da trenutna situacija odseva tudi v lutkovnih predstavah. V lutkovnem svetu veliko predstav nastaja za otroke in tam poskušamo v prvi vrsti govoriti o občih, generalnih stvareh. V našem gledališču v zadnjih sezonah poskušamo govoriti o solidarnosti, sočutju, sožitju in v času individualizacije, nestrpnosti, sebičnosti spodbujati to, da smo povezani in da moramo delovati v dobro vseh, ne le v dobro svojega lastnega obstoja. Pozorni smo na pozitivna sporočila, na vprašanja, kaj lahko jaz naredim za dobro skupnosti, kolektiva, ne le, kaj lahko jaz pričakujem."

Se umetniki, ne le lutkovni, dovolj odzivajo na skrajne populizme, skrajne politike, skrajne ukrepe?

"Vprašanje je, kaj pomeni dovolj se odzvati. Na silo hoteti govoriti o tem in iskati te teme morda tudi ni dobro. Če najdeš način, kako se verodostojno o tem izraziti skozi umetnost, je vredno in nujno. Prav je, da reflektiramo, kaj se dogaja z našo svobodo, do katere mere je v dobro skupnosti dopustno, da se svoboda krni, in od kod naprej gremo predaleč. Morda je epidemija sprožila, da dve skledici na tehtnici preveč nihata. Občutek neuravnoteženosti in da je svet padel s tečajev, je občutek, ki nas po moje ne vara, tako v resnici je."

Audrey Azoulay je v letošnji poslanici ob dnevu lutk opozorila na ogroženost kulturnih raznolikosti in moč lutkovne umetnosti. Kakšno moč ima lutka? Kaj si lahko dovoli, česar si živo telo, igralec ne more?

"Lutka si že historično gledano dovoli več kot živ igralec, ker ji je več oproščeno. Ima vlogo dvornega norca, ki lahko spregovori o bistveno več resnicah, ne da je za to krajši za glavo. Lutka lahko naredi in govori več, je pa res, da je za njo vedno živ človek, jo animira, ji da glas, energijo. Ampak ja, lutka ima na neki način več svobode."

Lutkovno gledališče primarno najbrž še vedno zabava in otrokom ponuja stik z umetnostjo. Tehnološko se precej spreminja in postaja intermedijska umetnost. Kam gre razvoj?

"Lutkovnega gledališča, ne le pri nas v Sloveniji, se drži predsodek, da je zabava za otroke. Kar je daleč od resnice, četudi je večina produkcije namenjene otroškemu občinstvu. To je izjemno dragoceno, ker je stik otroka z umetnostjo skozi lutkovno gledališče najlepši možni vstop v umetnost. V lutkovni umetnosti se lepo prepletajo beseda, podoba, glasba, igra … Seveda, če je otrok priča dobri predstavi, ker je na tem področju tudi kar nekaj slabih predstav, ki niso vredne imena lutkovne umetnosti. V Sloveniji imamo dobro gledališko tradicijo. Zaradi dveh profesionalnih lutkovnih gledališč, v Mariboru in Ljubljani, ki sta javna zavoda s stabilnim financiranjem, imamo možnost kontinuiranega razvoja. Preko festivalov smo v stiku z mednarodno lutkovno sceno. Slovenska lutkarija je na visokem nivoju in cenjena v svetovnem merilu. Skoraj vsi trendi, ki jih srečujemo v svetovni lutkarji, odmevajo tudi v naši, vključno z novimi tehnologijami."

Kako živa pa je amaterska scena?

"Nekoč je bila ljubiteljska lutkarska krajina izjemno razvejana in močna, že pred drugo svetovno vojno s sokolskim gibanjem. Obstajalo je tako veliko odrov, da se je lahko profesionalizirala. Še danes je veliko neodvisnih lutkovnih ustvarjalcev, vendar je ljubiteljstvo na vseh področjih umetnosti v upadu."

Zakaj?

"Ne vem, kaj se je zgodilo. Nekoč je bilo veliko skupin po šolah, danes pa so pedagogi bolj obremenjeni in moraš biti strašen entuziast, da se tega lotiš. Da izdelaš lutko, moraš imeti znanje, denar, material in čas. Narediti lutkovno predstavo je kompleksen posel. Ljubiteljska lutkarska scena temelji na posameznikih, ki so motorji, in ko ti ugasnejo, preneha delovati cela skupina. Zato je pomembna profesionalizacija, da zagotavlja kontinuiteto in razvoj."

Vi imate dobre pogoje.

"V Mariboru se je v letu 2010 Lutkovno gledališče Maribor preselilo v obnovljen Minoritski samostan in pogoji so odlični. Okolje je spodbudno. Izboljšani prostorski pogoji terjajo tudi dovolj kadrovske podpore, kjer smo še vedno šibki in si želimo izboljšav. Nimamo inspicienta, producenta, premalo je odrskih mojstrov … Kolektiv je nadpovprečno krasen, zavzeti ljudje, ki ne prihajajo v službo, ampak so srčno pri svojem poslanstvu. Veliko se premakne in zgodi zaradi njihove prizadevnosti."

Včasih ste ustvarjali kamišibaje. Ste v koronskem letu dobili kakšno inspiracijo ali sta vas posrkali digitalizacija in direktorska funkcija na daljavo?

"Četudi se zdi, da je bilo obdobje zatišno, je bilo kup birokracije. Bila sem pretirano optimistična in si nisem predstavljala, da bo zaprtje trajalo tako dolgo. Vsi procesi v gledališču so tekli naprej, razen izjemno boleče odsotnosti občinstva. Če se bo scenarij z zaprtjem ponovil, upajmo, da ne, bomo predstave pripravili dvotirno, na odru in v drugačni obliki kot na primer avdio-video postavitve, torej namensko narejeno umetniško zaokroženo formo. S prenosom predstav na internet smo se veliko ukvarjali in spoznali, da posnetki predstav niso ustrezen nadomestek, ker umanjka dimenzija prisotnosti, ki je vitalni del umetniškega dojemanja. Ko spremljaš predstavo na dvodimenzionalnem ekranu, gre bolj za informacijo kot za umetniški užitek. Sicer smo zaznali izrazit porast ogledov naših predstav, ki jih je posnela TV Slovenija. Tudi pedagoške programe smo s pomočjo teh posnetkov lahko izvajali na daljavo. Z otroki, ki so si ogledali predstave, smo na digitalnih platformah debatirali in v pogovore so se dejavno vključevali. Žal nisem ustvarila nobenega novega kamišibaja, bomo pa to butično zvrst spodbujali, saj se s kamišibajem ukvarja nekaj kolegov v našem gledališču in tudi občinstvo ima to obliko rado." 

V službo menda pridete s kolesom, redno plavate v Pristanu. Kako ste zadovoljni s športno infrastrukturo v Mariboru? Kako vidite Maribor in županstvo?

"S Pobrežja do minoritov se pripeljem ob Dravi in pot je čudovita. Vračam se po Lentu in dvonadstropnem mostu in tam bi si želela, da uredijo asfalt in zakrpajo luknje. Marsikaj bi lahko še izboljšali. A vendar je Maribor prečudovito mesto s privilegijem Drave in kupom drugih prednosti, zato imam zelo rada naše mesto. Veseli me, da je Sodni stolp obnovljen, da obnavljajo Vojašniški trg in stavbo na Vojašniškem trgu 3. Tako na Lentu nastaja kompleks, ki bo ob Lutkovnem gledališču Maribor nudil prostor tudi številnim drugim kakovostnim umetniškim dogodkom."

Kateri lik, kakšna lutka najbolj posrečeno simbolizira Maribor? Je to (zlata) lisica?

"Na športnem področju gotovo lisica. Nekoč je bil v logotipu našega gledališča petelin, nato je ob selitvi nastal logotip z dvema snopoma svetlobe, ki simbolizirata zajčka oziroma svetlobno igro, igrivost, hitrost, prilagodljivost. V gledališču se lahko s temi lastnostmi zelo identificiramo."

Kakšna je mariborska publika in kako se ji prilagajate pri izbiri repertoarja? Kakšne predstave, katere teme pritegnejo?

"Mariborska publika ni nič drugačna kot drugod. Pri otroških predstavah so naslovi, ki so bolj znani, a priori bolj privlačni kot neznani naslovi. Klasične pravljice, kot je denimo Sneguljčica, so bolj obiskane od novih zgodb, ni merilo, kako dobra je predstava. Glavnino naših gledalcev predstavljajo organizirane predstave za vrtce in šole. Sicer je mariborsko občinstvo lutkovno senzibilizirano, odprto in radovedno. Tudi zaradi dolgoletnega mednarodnega poletnega lutkovnega festivala, ko ponujamo različne zvrsti. V Mariboru imamo lutkovno ozaveščeno občinstvo. Kraji, ki nimajo tradicionalno prisotnega lutkovnega gledališča, težje pridobijo občinstvo. Ko je bilo bienale lutkovnih ustvarjalcev v Kopru, niti približno nismo uspeli nagovoriti toliko gledalcev."

Dvorane so zdaj odprte za cepljene, testirane, prebolele. Se strinjate s temi pogoji?

"Ti pogoji odvračajo lep del gledalcev. Osebno menim, da so diskriminatorni, in imam mešane občutke. Pogoj je tudi 50-odstotna zasedenost in razpršenost, razdalja med gledalci po dvorani. Prireditve so praviloma takšne narave, da ljudje mirno sedijo z masko, prostori so velikih volumnov in se dajo prezračiti. Tudi brez teh pogojev bi bile prireditve lahko varne."

Kaj prihaja na program in kam boste peljali gledališče v prihodnje?

"Ker smo repertoarno gledališče, moramo skrbeti za uravnoteženost predstav po starostnih stopnjah, temah in različnih zvrsteh lutkovne umetnosti. Igralci so za to hvaležni, pravijo. Moramo misliti tudi na odraslo občinstvo. Skušamo delovati raznoliko in se povezovati z drugimi producenti in gostujočimi umetniki. Na leto naredimo šest novih produkcij, več kot dvajset ponovitev naslovov, dva festivala, sodelujemo s številnimi deležniki na področju kulture …, kar je naš finančni in logistični okvir, čeprav bi radi širše odprli pahljačo."