O kralju in kraljici dvoriščnih iger, kičkanju in gumitvistu smo na teh straneh že pisali, nedavno pa smo za potrebe snemanja televizijskega prispevka oddaje Dobro jutro poskušali izbrskati - poleg spominov, seveda – tudi kakšno fotografijo iz obdobja, ko smo večino prostega časa mule in mulci preživeli na dvoriščih. Kot je to dandanes v navadi in tudi najbolj praktično, smo fotografije iskali s pomočjo družabnih omrežij. Izkupiček je bil, žal, sila pičel, a samo kar se tiče fotografij, veliko več je bilo spominov.
"Takrat starši niso imeli ne časa ne denarja za nepomembne fotografije otrok, ki kičkajo in igrajo gumitvist ... ni bilo pametnih telefonov, s katerimi se danes slika vsak korak, ki ga naredi otrok. Bili so srečni, da se igramo in družimo ... in ti spomini so najlepši," je zapisala Suzana P., podobnega mnenja je bil tudi Aleks S.: "Ko smo kičkali, babike pa gumitvist zganjale, še hvala bogu ni bilo teh telefonov, zato so pa ti spomini najdražji, ker so samo v naših glavah ali tam nekje."
Čeprav je veljalo kičkanje za fantovsko igro, gumitvist pa za dekliško, pa so ponekod tudi mule kičkale in izjemoma so punce kdaj tudi kakšnega fanta uporabile, da je držal elastiko. Sploh če sta bili za igranje gumitvista na dvorišču samo dve in ni bilo v bližini stojala za stepanje preprog - ali pa če je bil dotični mulc kateri od gumitvistark na skrivaj všeč.
"Spomnim se samo imen iger: navadna, babica, bedek, usa - to bi še edino znala, in navadno. Še dobro, da je mama šivala, da je bila gumica vedno v zalogi. Izkoristili smo ne le 15-minutni odmor (malica), ampak vsak petminutni, če le ni bilo kontrolke. Z gumico smo igrali še eno igro, ne vem imena. Enako tri osebe, prepletena gumica in smo se plazili skozi - nisi se smel dotakniti gumice. Kičkali pa smo na tekalni stezi, ki je bila namenjena za skok v daljino, kar pomeni, da smo naslednjo uro pri telovadbi morali "ful pazit", da si nismo zvili noge. Menjalna enota za kičke je bila naslednja: ena 'Suzika' je bila vredna pet navadnih. No, tako je bilo v Limbušu. Čudovito otroštvo," je vedela povedati Nada S. Igra, katere imena se ni mogla spomniti, pa se je imenovala klip-klap-klop in smo jo igrali tako fantje kot punce. No, vsaj na dvoriščih blokov v Goriški, kjer je preživljal otroštvo pisec teh vrstic.
Da je bila pri gumitvistu, kakopak, pomembna tudi obutev, pa govori anekdota Maje P., nedvomno izjemne gumitvistarke: "Se spomnite Cicibanove trgovine v Gosposki, kjer si lahko v velikem krogu podplatov pomerjal nogo, da si ugotovil pravo številko? No, tam se je moja uboga mama vsakič, ko smo kupovali čevlje zame, skoraj pogreznila v tla, ker sem vsak par, ki mi ga je prinesla za 'probat', preizkusila z vnetim skakanjem visoko v zrak. Čemu? Da bi ugotovila, ali bodo prenesli/omogočali vsaj 'osmo'. Ja, moj 'modni' videz je določal gumitvist! Titula razredne prvakinje pač zahteva žrtve …"
Vsaj eno fotografijo, ki je tudi ob članku, smo vendarle izbrskali. Iz nje je dobro razvidna tudi moda konec 80. oziroma z začetka 90. let. Pa tudi vozni park in ostalo. Ob tem se obračamo tudi na vas, bralke in bralci: če imate morda kakšno fotografijo v kakšnem albumu, nam jo prosim pošljite na mail podravje@vecer.com ali na naslov Uredništvo Štajer'c, Ulica slovenske osamosvojitve 2, Maribor. Hvala že vnaprej za vaš odziv.
