Nudi neskončen navdih in povod za marsikatero lepo ter veselo zgodbo, žal so se zaradi ljubezni dogajale tudi tragedije – ne samo v izmišljenem, ampak tudi v resničnem svetu. Ko je konec marca leta 1921 na mariborsko železniško postajo pripeljal vlak, so malo bolj pozorni opazovalci na lokomotivi in kolesih opazili sledove, ki so govorili o tragediji, ki se je le nekaj minut prej odvila na bližnjem železniškem mostu – kose odtrganih delov človeškega telesa.
22-letnega Karola Korba s Pobrežja je v smrt pognala nesrečna ljubezen do neke Marije O. Zvezi sta močno nasprotovala njegov oče in svak. V gostilni se je tisti dan zavoljo tega z njima tudi močno sprl. Po prepiru se je odpravil k svoji ljubezni, da bi se od nje za vedno poslovil, ji povedal, da si bo vzel življenje. Marija in njen brat sta ga na vse kriplje poskušala zadržati, a se jima je iztrgal in pobegnil na železniški most. Tam je svojo obleko in denar izročil nekemu dečku, da naj jih odnese v gostilno, kjer se je prej sprl z očetom in svakom, sam pa počakal na vlak. Ob 20.45 je pripeljal voz številka 53 b in mladi Karol se je vrgel podenj. Raztrgalo mu je obe nogi, a mladenič ni umrl, ampak se je z muko prevalil čez tire ter se z rokama odvlekel do roba mostu in se pognal 16 m globoko. Nesrečnik je padel na nasip pri železniškem stolpu in tam ves polomljen in krvaveč kričal na pomoč. Na mesto nesreče so kmalu prispeli reševalci, a zavoljo deroče reke niso mogli do nesrečnika, ki je počasi in v mukah izkrvavel. Do njega se jim je uspelo prebiti šele v zgodnjih jutranjih urah, ko je bilo že prepozno. Spravili so ga na breg in lahko so samo ugotovili, da je mladi Karol Korba podlegel poškodbam.