"Maribor slovi po svoji lični zunanjosti, senčnatih drevoredih in prijaznem parku. Na vsakega došlega tujca napravi lepo urejeno mesto, zeleni drevoredi in krasen park najboljši vtis. Uradniku po dovršeni službi, upokojencu v prijetnem dopoldanskem solncu, delavcu po težkem delu, materam v prostih urah, mladini v prostem času in drugim nudijo šetališča v mestnem parku obilo oddiha, dobrega zraka in razvedrila," piše Mariborski večernik Jutra poleti 1927.
Mariborčani smo torej že od nekdaj izjemno ponosni na urejenost našega mesta ter na njegove zelene in senčnate površine. Le otroci niso imeli primernega kotička. V parku so se morali strogo držati pravil in svojih staršev. Kakor hitro je kateri med igro zataval s parkovnih poti na travnato površino, že ga je zapazilo strogo oko čuvaja z modro čepico M.O.D.
"Zato je ena najnujnejših potreb, da se napravi v Mariboru eno ali več igrišč za otroke, kjer bi se deca po svojem srcu razgibala, igrala z žogo, se lovila, skakala in se rekreirala, kot je mladi naravi potrebno." Občinski svet je obravnaval več pobud in predlogov, eden najbolj smiselnih je bil, da bi otroško igrišče uredili v Koroškem predmestju, na območju današnjega Ljudskega vrta, tam je imel takrat svoje igrišče in prostore nogometni klub Rapid (Sportvereinigung Rapid) in bi jih preselili. Potrebe po takem prostoru so se še povečale z dozidavo stanovanjskih hiš v Smetanovi ulici, prav tako bi bilo tudi bolj v duhu in po željah Josepha Langerja, nekdanjega lastnika, ki jih je izrazil v svoji oporoki. "Pričakujemo, da se bo naprava otroških igrišč pospešila in ta socijalna pomanjkljivost popravila ter sledila vzgledu drugih mest, posebno naše sosedne Ljubljane, ki ima pet ali šest takih igrišč, tri v Tivoliju, eno na Gradu in eno v Trnovskem predmestju."
