Bližina državne meje in državni monopol nad določenimi dobrinami sta bila v Mariboru med obema vojnama idealni okoliščini za razcvet tihotapstva. Zalegle niso niti stroge kazni, marsikomu je bila ta vrsta posla poleg dobrega zaslužka tudi posebna strast. Poleti 1928 se je v središču Maribora odvijal pravi lov za tihotapcem saharina. Okoli enajste ure dopoldan je nadpreglednik finančne kontrole Ivan Jordan na Aleksandrovi cesti (današnji Partizanski) zagledal mladeniča na kolesu, otovorjenega s težkim nahrbtnikom. Zdel se mu je sumljiv, zato mu je sledil do Velike kavarne, tam pa ga pozval, da sestopi s kolesa. Mladenič ga ni ubogal, sunkovito se je pognal po Koroški cesti, se spretno izmikal "pasantom", vozilom in stojnicam, imel pa je tudi nekaj smole. Suknja, ki jo je imel privezano na krmilu, se mu je zapletla v kolo in le stežka je poganjal pedale. Padel je s kolesa in se z nahrbtnikom peš pognal v beg.
Finančnemu nadpregledniku in pešcem se je pridružil še stražnik in lov se je pričel. Na vogalu Koroške ceste je mladenič težki nahrbtnik s tihotapskim blagom odložil na tla in zdirjal proti obrežju Drave. Utrujen se je najprej sesedel na tla, nato pa stekel do reke in se pognal v vodo. Zaplaval je proti drugemu bregu, a je bil že preveč izmučen in zagrnila ga je voda. Ljudem je zastajal dih in pričeli so iskati čoln, s katerim bi rešili utapljajočega se begunca. Takrat pa je po reki v svoji lahki sandolini priveslal "športnik g. V. Shein" in poskušal doseči nesrečnika. S skupnimi močmi so ga nekako privlekli na breg. Tam se je že zbrala množica radovednežev. Na policijski postaji je nesrečnik povedal, da je 24-letni sin viničarjev in da prihaja iz Frama. V Pesnici mu je nekdo izročil nahrbtnik s saharinom in "papiriči", vse skupaj pa bi moral oddati neznancu v neki mariborski gostilni. Očitno je bil mladi Framčan zgolj kurir, policija pa se je takoj podala v lov za to organizirano tihotapsko združbo in obljubila, da ta "ne bo ostala nekaznovana".
